Izravnajmo steze za Gospoda

   Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju: »Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

   Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«

Mr 1,1-8

PRIPRAVIMO POT

   Evangelij druge adventne nedelje v ospredje postavlja oziroma nam prestavlja Janeza Krstnika, ki napoveduje Jezusov prihod. Govori nam, kje prebiva, kakšna je njegova obleka in celo pove, kaj jé. Seveda je to zelo nenavaden mož. Prebival je v puščavi, kjer so bivalne razmere zelo težke. Tudi obleka in hrana sta bili puščavniški. Njegovo bivanje in njegovo življenje je bilo usmerjeno k enemu samemu cilju: pripraviti pot Jezusu Kristusu oziroma pripraviti ljudstvo na prihod Odrešenika. To je bilo njegovo poslanstvo, njegovo življenje. Njegovo celotno bivanje je bilo prežeto z Jezusom. Na vse drugo je v svojem življenju pozabil in vsakdanje stvari, s katerimi se mi tako radi ukvarjamo, je dal na stran, v ozadje. To je bistveno pri vsakem tako odgovornem poslanstvu. Pozabiti je treba na samega sebe in se predati z vsem svojim bitjem tisti nalogi, ki nam jo je zaupal Bog. Vsak izmed nas je poklican, da v svojem mestu in v svojem času pričuje za Gospoda.

   Janez Krstnik je v puščavi oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.« Adventni čas je priložnost, da ocenimo svojo duhovno pot: Kje smo? Kaj nam Bog pomeni? Kako izpolnjujemo poslanstvo, ki nam je bilo zaupano? Samo tisti, ki se prepozna kot grešnik, zares zahrepeni po odrešeniku, ki je usmiljen in nam odpušča naše grehe. Ta proces spreobračanja pa se ne zgodi v naši glavi, ampak v srcu. Tam, kjer smo najbližje Bogu, moramo začutiti željo po njem, ki nam daje pravo moč, da smo lahko pokončni, ponosni državljani in dobri kristjani. Zato tudi nas danes in ves adventni čas Janez Krstnik kliče k pokori in spreobrnjenju. On je bil glasnik, o katerem je pisal prerok Izaija. Kar Bog napove, se vedno uresniči. Tako bo tudi Jezus zagotovo ponovno prišel kot kralj vesolja in sodnik. Zakaj še ni prišel? Odlaša? Apostol Peter nam v svojem drugem pismu pojasni: »Gospod je potrpežljiv z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje.« Bog nam daje novo priložnost, da se mu približamo, spremenimo svoje življenje in z dobrimi deli tlakujemo pot, ki vodi v večno življenje.

   Advent je čas, ko smo še posebej povabljeni k dobrodelnosti, da z dobroto in ljubeznijo razveselimo koga, ki je v stiski, kot je to počel naš učitelj Jezus. December je čas obdarovanja in danes goduje veliki dobrodelni škof sv. Miklavž. Verjetno ga vsi poznamo. Prav je, da njegov god praznujemo tako, da z darilcem, dobro mislijo, prijazno besedo obdarimo svoje najbližje. Toda ob tem ne pozabimo na najbolj revne in zavržene v naši družbi. Mi smo Miklavži, ker ljubimo Jezusa v revnih, osamljenih, brezpravnih. Mi lahko oznanjamo Jezusa le s svojim življenjem, svojim zgledom. Če bomo tako ravnali, nas bodo prepoznali kot resnične kristjane. Na prvo mesto postavimo ljubezen, ki premaga vsakršno zlo, predvsem pa sovraštvo, razdeljenost, ljubosumnost, zavist in vsakršno slabo navado. Gospod prihaja. Pripravimo svoje srce na njegov prihod, da bo prebival pri nas in v nas.  

                                                                                                    Jože Č.