Čujmo, ker ne vemo, kdaj pride hišni gospodar
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«
Mr 13,33-37
BODIMO ČUJEČI
Na prvo adventno nedeljo se začenja novo cerkveno leto. »Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!« nas na začetku adventnega časa opozarja evangelist Marko, ki nas bo to leto nagovarjal ob nedeljah in praznikih. Advent ni le spomin na pričakovanje v času prvega Jezusovega prihoda, ampak veliko več: Jezus se mora vedno roditi v človekovem srcu in hkrati pričakujemo Jezusov končni prihod ob koncu sveta. Markov klic: »Pazite in čujte!« pa je povezan tudi s človekovim odhodom v večnost, ko nihče ne ve, kdaj bo prišel njegov čas odhoda. Zato moramo biti vedno pripravljeni, da nas Jezusov klic ne preseneti. Pomembno je, da smo vedno čuječi in pripravljeni.
Današnji človek se intenzivno ukvarja s proučevanjem podzavesti, genskega zapisa ipd., arogantno pa zavrača vse, kar mu samo diši po svetopisemskem sporočilu. Le-to opozarja človeka na realnost, ki ji ne more ubežati. Vse, kar smo in kar nas obdaja, je končno. Tudi znanje je minljivo. Konec sveta je realnost. Minljivost, ki smo ji vsi podvrženi, vnaša v nas strah in negotovost, ker ne vemo, kaj nas čaka. Tudi to spada k človeškemu življenju. Ko poslušamo evangelij, nas kljub vsemu močno pomiri in nam daje občutek, da se vse verjetno ne bo zgodilo še v času našega življenja. Potrebno se je vedno znova vračati k minljivosti, kajti ta nas vodi neposredno k realnosti. Tako je življenje bolj plodovito. Vsako delo opravljajmo, kot bi ga opravljali zadnjič. Tudi v minljivem življenju se pojavljajo vsaj majhne iskrice neumrljivosti. Kar je storjeno iz ljubezni, je neuničljivo. Trenutki so kratki in omejeni, zato jih toliko bolj cenimo.
Jezus nas svari, naj ne zapravljamo časa za minljive stvari. Opominja nas, da pri njem ni nobenega prej in potem ali nobene preteklosti in prihodnosti, ampak samo večnost. Ta je vedno in povsod. Nič hudega, če ne vemo, kdaj točno bo konec sveta. Verujemo, da bo takrat nastopila večnost v polnosti. Ne kot uničenje, ampak kot prehod v lepše bivanje, ki si ga danes niti ne predstavljamo. Zato izvršujmo poslanstvo, ki nam ga daje Jezus, da skupaj z njim sooblikujemo Božje kraljestvo. Bodimo čuječi, da nas ob svojem prihodu najde pripravljene.
Jože Č.