Deček Jezus v templju
Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Lk 2,41-52
DRUŽINA JE GRADITELJICA ODNOSOV
Družina je osnovna, temeljna celica človeške družbe, kjer se oče in mati vzajemno trudita pri vzgoji otrok. Je kraj sožitja staršev in otrok. V družini se otrok prvič sreča s svetom okoli sebe, občuti odnos do matere, očeta, bratov in sester, v kolikor jih ima, ter dedkov in babic. Z manjšanjem družine, ko gre mlada družina na svoje, pogosto največ izgubi otrok, saj so odnosi z babico in dedkom skoraj tako pomembni kot odnosi s starši. Še mnogo huje je, ko se družina razide in ostane ali sama mati ali sam oče z otrokom. V tem primeru otroku manjka očetova ali materina ljubezen, saj le-te nikoli ne more nadomestiti mama oziroma oče. V zadnjem času smo bili priča poizkusu znižanja pomena prave družine s strani naše zakonodaje, kar na srečo ni uspelo. Marsikdo se čudi, da to, kar je naravno, ni več sprejeto kot nekaj svetega. Naravni zakoni – in človeško življenje po naravni poti nastane po sodelovanju moškega in ženske – so osnovne zakonitosti, ki jih moramo upoštevati, če hočemo ohraniti človeško dostojanstvo. Zato upoštevajmo zgled Svete Družine, ki je družinam tudi v kriznih časih kazala način, kako ohraniti družino kot temeljno skupnost, ki nudi novim generacijam dom in varnost. Vse, kar prejmemo v družini, predstavlja temelj, na katerem človek gradi svojo identiteto, pozitivni ali pa negativni odnos do svojega življenja.
Življenje je osnovna vrednota, zato vsako rojstvo najprej spremeni starše in nato druge člane družine. Ob nebogljenem otroku postanemo mehki in predvsem hvaležni, da Bog nad človekom ne obupa. Bog se vedno veseli vsakega življenja in ga obsipava s svojimi mnogoterimi dobrotami. Kot je Ana molila za Samuela (prim. 1 Sam 1,24-28), smo starši dolžni moliti za svoje otroke in jih priporočati v Božje varstvo ter njegov blagoslov. Mi vzgajamo, toda brez Božje pomoči bo naše delo pogosto jalovo. Bog želi, da se njegova ljubezen po starših preliva na otroke.
Apostol Janez je v času svojega življenja z Jezusom in kasneje v videnjih doživel, da je ljubezen osnovni zakon življenja. To nam razodeva v svojem prvem pismu (3,1-2.21-24), kjer znova priporoča, da se ljubimo med seboj. Kjer je prava, nesebična, čista ljubezen, tam je vedno zraven Bog, ki daje svoj blagoslov. Najlepše se to vidi v družini, kjer starši razdajajo svoje življenje otrokom in za svojo ljubezen nič ne zahtevajo. Zato je prav, da staršem izkažemo svojo hvaležnost.
Evangeljski odlomek po Luku (2,41-52) nam pokaže, kako naj ravnamo, ko pride kriza v družini. To je še najbolj vidno v najstniških letih, ko se otroci počasi trgajo od družine in ubirajo svojo pot v življenje. Mnogi nočejo več v cerkev, niti nočejo poslušati nasvetov staršev. Morda se sprašujemo, kaj smo naredili narobe, zakaj je naenkrat vse drugače? Tudi Marija je rekla Jezusu: »Otrok, zakaj si nama to storil?« Najbolj mirni bomo, če se bomo zanesli na Boga, ki nam želi pomagati tudi v takih trenutkih, ko smo nemočni, ko se nam zdi, da gre vse narobe. Seveda ne bomo držali križem rok, ampak bomo prosili za modrost, da bi prav ravnali v času težav. Starši si želimo, da bi naši otroci postali dobri in pošteni ljudje. Dvanajstletni Jezus nas uči, da smo vsi Božji dar in je naša naloga, da iščemo Božjo voljo in jo izpolnimo. Prosimo Gospoda, da nam pri tem pomaga.