Gospod bo dal vinograd v najem drugim
Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«
Mt 21,33-43
OBRODIMO SAD
Že tretjo nedeljo zapored beremo prilike, ki se nanašajo na vinograd. Smo v času, ko se zaključujejo trgatve in nam je prispodoba vinograda še bolj živo v zavesti. Ta prilika nam govori o najemnikih, ki bi gospodarju vinograda morali o pravem času dati pridelek, pa tega niso hoteli. Če to prispodobo prenesemo v vsakdanje življenje, ugotovimo, da ob delitvi premoženja brat ne pozna več brata. Ko je treba za starše skrbeti, je večina otrok nemalokrat preobremenjena in nemalokrat ne najde primernega časa, na zapuščinski razpravi pa so takšni »pridni« otroci ogorčeni, ker so postavljeni na stranski tir. Takšni pač smo: ko je v ospredju denar in imetje, pozabimo na pravičnost in se pokažemo v pravi luči, kot veliki egoisti. Jezus nam danes daje zgled sebe: vse je naredil za naše odrešenje, njegovi rojaki pa so ga pribili na križ in umorili. Bomo tudi mi podobni njegovim rojakom?
»Kaj bi še moral storiti za svoj vinograd, da bi obrodil željene sadove?« Tako se je spraševal vinogradnik, ki je storil vse, kar je bilo v njegovi moči. V tej evangeljski priliki nam Jezus želi pojasniti, da tudi Bog doživlja veliko nehvaležnosti z naše strani. Kljub vsej ljubezni, ki jo je Bog izkazal človeku, je dobil nazaj velikokrat grenko nehvaležnost. Bog je hotel, da se rodimo, z nami ima svoje načrte, saj nam je z našim rojstvom zaupal tudi poslanstvo. Kdor se izneveri in ne uresniči načrta, za katerega je bil poslan, bo sam kriv, da ne bo srečen. Tistim, ki se imajo za preveč pametne in mogočne, Jezus danes odgovarja: »Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove. Bog sedaj pričakuje sadove od nas kristjanov. Z nami ima svoje načrte. Smo ljudstvo nove zaveze. Bog je poslal svojega Sina, da bi bili vsi deležni njegovega odrešenja. Prispodoba vinograda je preživela že mnoge rodove in nosi v sebi znamenja večnosti. Cerkev mora upoštevati Božje mere: rodovitnosti, smiselnosti in veselja. Koliko odgovarja Cerkev na ta Božja pričakovanja danes?
Ne vprašujmo se samo, koliko rodovitnosti pokaže celotna Cerkev, ampak tudi, koliko je je v vsakem kristjanu kot posamezniku. Krščanstvo bi moralo pridobivati notranjo trdnost. Ali se ne umikamo, ko pravimo: Ne da se nič storiti? Ali ne prepuščamo odgovornosti za Cerkev samo nekaterim? Se kdaj vprašam, kaj pričakuje Bog od mene? Sem ljudem v svoji okolici resnična priča »novega življenja«? Je moja vera rodovitna? Ali drugi lahko vidijo v mojem iskrenem veselju tudi hrepenenje po izpolnjenem življenju v Jezusu? V Cerkvi je vsak od nas nenadomestljiv. Z vsakim ima Bog svoje načrte.
Jože Č.