Nebeško kraljestvo je podobno zakladu
Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«
Mt 13,44-52
IŠČIMO DRAGOCEN ZAKLAD
Tudi to nedeljo Jezus govori v prilikah o nebeškem kraljestvu. Tokrat pravi, da je nebeško kraljestvo podobno zakladu, dragocenemu biseru, mreži, ki zajame ribe vseh vrst. Za Boga smo vsi dragoceni, vsakdo je pred Bogom edinstven in enkraten. Ko se tega zavemo, moramo narediti pomemben korak: v ponižnosti Boga prositi, da bi darove, ki jih imamo, pravilno uporabljali v korist vseh. Samo na tak način se bo Božje kraljestvo širilo in bo privlačno za vse ljudi. Moder človek namreč ni tisti, ki vidi samo sebe in dela samo za svoj blagor. Moder človek je tisti, ki se zaveda, da mu je vse podarjeno, da sam ni nič zaslužil, ampak je vse prejel od Boga, zato tudi vse deli z vsemi. Svoje talente uporablja v blagor vseh ljudi. Tega se je še posebej zavedal kralj Salomon, ki velja za izredno modrega človeka in je takole prosil Gospoda: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« (1Kr 3,9). Modrost se ne meri v količini in vrednosti naših dobrin, ampak v ponižnosti in dobroti srca.
Kaj nam Jezus želi povedati s temi prilikami? Ko najdemo dragoceni zaklad ali biser, moramo biti pripravljeni zanj žrtvovati vse, da ga pridobimo na pošten način. Za tisto, kar se nam zdi zelo pomembno in dragoceno, smo se pripravljeni marsičemu odreči in vložiti veliko časa in energije, da bi pridobili ta dragoceni zaklad. Ali ni za kristjana prav nebeško kraljestvo ta neprecenljivi zaklad? Mislim, da je na mestu vprašanje: koliko investiram vanj ali koliko delam za rast Božjega kraljestva? Pogosto smo preveč kratkovidni, da bi opazili ta veliki zaklad. Gledamo namreč bolj z zunanjimi očmi, s katerimi pa ne moremo opaziti veličine nebeškega kraljestva. Zato je nujno, da z branjem Božje besede, z molitvijo in morda meditacijo izostrimo pogled naših notranjih oči, da bomo zaznali veličino Božjih obljub in naredili, kar moremo, da jih pridobimo. Podobni bodimo hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro. To pomeni, da z novim nadgrajujemo staro. Prava družba se nadgrajuje, ko se staremu znanju dodajajo novosti in tako smo priča spiralnemu razvoju, ko stari in mladi delajo v skladu z istim duhom. Zato tudi Jezus ni ukinil starih zapovedi, ampak jih je nadgradil, izpostavil nove poudarke in vse povezal med seboj z zapovedjo ljubezni.
Današnja Krištofova nedelja izraža globoko povezanost z Bogom, ki je neskončno dober, saj nam daje obilo darov: lepoto in sadove narave, modro in plemenito srce, da lahko delamo dobra dela. Posoda našega telesa in duha pa lahko sprejema še več. Zato Bog napolnjuje naše srce s svojo ljubeznijo. Ko pri maši poslušamo Kristusa in ga potem v obhajilu prejemamo, postajamo to, kar je bil sveti Krištof – Kristonosci – Kristusa nosimo v današnji svet. Kristus nas povezuje z Očetom in med seboj. Sveti Krištof je zavetnik voznikov za srečno vožnjo. Zato lahko prosimo, da bi bile varne naše vožnje in srečne naše življenjske poti. Gospoda prosimo tudi, naj nam nakloni dar modrosti, da bi spoznali, kaj je najpomembnejše v našem življenju – kaj je naš najdragocenejši biser. Prosimo ga tudi za dar, da bi znali prisluhniti bližnjemu in Božjemu glasu v nas.
Jože Č.