Pustite oboje skupaj rasti do žetve
Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹
Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«
Mt 13,24-43
ODPRTI ZA BOŽJE KRALJESTVO
Jezus je povedal veliko prilik, ki so povezana s kmečkimi opravili. Prejšnjo nedeljo smo brali priliko o sejalcu, ki seje, a seme pada v različno kvaliteto zemlje, kar stori, da eno seme obrodi sad, drugo pa ne. Tokrat nam pove tri prilike o nebeškem kraljestvu. Začne s priliko o sejalcu, ki poseje dobro seme na njivi. Ko je seme zraslo, se je pojavila tudi ljuljka. Kaj narediti? Gospodarjevi služabniki so mu rekli: »Hočeš torej, da gremo in jo poberemo? Nikakor, da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice.« Dobri in slabi ljudje živimo skupaj. Nismo mi tisti, ki moramo presojati, kdo je med dobrimi in kdo med slabimi. To se bo videlo na koncu, ob žetvi, ob Jezusovem ponovnem prihodu. On bo ločil zrnje od plev. Kaj torej storiti? Kdor hoče biti med izbranimi, se mora okleniti Kristusa in mu slediti. Jezus jasno pove, kako si moramo razlagati to priliko. Takole pravi: »Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča.« Končna usoda ljuljke je, da bo vržena v ognjeno peč. Enako se bo zgodilo sinovom hudiča, tistim ki ne žive po Božji volji, in tistim, ki delajo krivico. Od nas je odvisno, na kateri strani bomo: lahko smo ali Jezusov glas pri širjenju Božjega kraljestva ali pa na strani gospodarja teme in zla.
Prilika o gorčičnem zrnu predstavlja začetek Cerkve, ki je na začetku zelo majhna, vendar se je z Jezusovim oznanjevanjem začela hitro širiti, dokler se ni razrasla v mogočno drevo. Seveda je Jezus že na začetku doživljal nasprotovanje in mnogi so odšli, ker je bila njegova beseda zanje preveč težka, sploh, ko je govoril, da bo treba veliko trpeti. Že Judje, ki so pričakovali političnega mesijo, niso mogli razumeti besede kraljestva, kajti Božje kraljestvo ima drugačno logiko, kot zemeljsko kraljestvo. Jezus nas je prišel rešit oblasti teme, da bi živeli kot svobodni Božji otroci. V današnjem svetu si sile teme prizadevajo, da bi vladale in podjarmile človeštvo. Borijo se proti Božjemu kraljestvu in zavračajo Jezusov nauk, delajo hudo in nepravično, a vse to počnejo v imenu nekih civilizacijskih norm, ki pa ne vključujejo pravičnosti za vse. Veliko napora bo potrebnega, da bo uresničena prilika o kvasu, ki bo prekvasil večji del družbe. Za to je najprej potrebno spoznanje in spreobrnjenje, kajti šele potem bosta posameznik in družba dopustila, da ju kvas Jezusovega nauka prekvasi.
Lep zgled tega nam je Marija Magdalena, ki se je iz velike grešnice na Jezusovo povabilo spreobrnila in postala velika apostola. Nikoli več ni zapustila Jezusa, saj je on bil njeno življenje in veselje. Šla je z njim pod križ in na velikonočno jutro ga je iskala v grobu, a ga ni našla. Bila je žalostna. Tisti hip se ni zavedala, da je vstal od mrtvih. Toda Gospod jo je poklical po imenu in takoj ga je spoznala. Njeno srce je napolnilo veselje in na vso moč je tekla povedat njegovim učencem, da Gospod živi. Tudi če smo zelo veliki grešniki, ni še vse izgubljeno. Samo okleniti se je treba Jezusa, živega in med nami pričujočega. On edini prinaša resnično veselje, ki nikoli ne mine. Ker danes obhajamo zunanjo slovesnost ob godu naše župnijske Zavetnice, se ji priporočimo, da nam pri Jezusu izprosi milost, da bi lahko svoja življenja uravnali po njegovi besedi in ga sprejeli za svojega odrešenika.
Jože Č.