Sejalec je šel sejat
Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.
Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«
Mt 13,1-23
OBRODIMO DOBER SAD
Jezus je večkrat govoril v prilikah, saj je takratno ljudstvo najlažje razumelo ta način govora. V današnjem evangeliju Jezus spregovori v priliko o sejalcu. Takole pravi: »Sejalec je šel sejat. Nekaj semena je padlo ob pot, drugo je padlo na kamnita tla, spet drugo je padlo med trnje, druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad.« Bog je velikodušen s semenom, a od kakovosti zemlje je odvisno, kaj se bo s semenom zgodilo. Lahko sem trda pot, kamnita tla, trnje ali dobra zemlja. Odločitev je moja, kajti Bog me v nobeno stvar noče prisiliti. Božja beseda je seme, ki ga Bog trosi na njivo našega srca. Od odprtosti in voljnosti našega srca je odvisno, kakšen sad bo Božja beseda obrodila v našem življenju. Če ne negujemo njive svojega srca, se nam lahko zgodi, da bo namesto dobre zemlje oziroma voljnega srca, nastala kamnita in z trnjem naših neurejenih želja in potreb zarasla pokrajina, ki bo naredila naše srce trdo in neobčutljivo tudi za ljudi okoli nas.
Jezus nam razlaga tudi pomen prilike. »K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume.« Ni namreč dovolj, da Božjo besedo slišimo in si jo zapomnimo. Po njej moramo tudi delati in živeti. Le tako bomo obrodili dober sad, odvisno od sodelovanja z Božjo milostjo: eni trideseternega, drugi šestdeseternega in spet drugi stoternega. Vsakdo daje v skladu z darovi, ki jih je prejel: od tistega, ki je prejel več darov, se bo tudi več zahtevalo.
Besede so kakor semena, ki padajo v naše duše. Nekatere obrodijo sadove, spet druge se nas ne dotaknejo. Pomembno je, da človek sliši predvsem Božji glas v svojem srcu in se po njem ravna. Ali niso naša ušesa otopela, da poslušamo in ne slišimo, prav tako gledamo in ne vidimo. Morda je otopelo naše srce in si zatiskamo ušesa pred Božjo besedo, prav tako si zatiskamo oči, da ne bi videli veličine Božjih del in občutili njegove neskončne ljubezni, s katero nas obdaja in spremlja na poti skozi življenje. Veliko besed je bilo izrečenih v našem življenju. Veliko semen je samo v času naše mladosti padlo v našo dušo. Besede so prihajale od naših staršev, učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in drugih ljudi. Včasih smo se upirali in si zatiskali ušesa, saj nismo doumeli besed. Toda mnoge so obrodile sad v našem življenju. Nobena človeška beseda nas ne more zadovoljiti do zadnje globine. To more samo Božja beseda, ki z ljubeznijo prihaja od Boga in nasiti človekovo srce. Zato se z veseljem odprimo Božji besedi, da nas ta nahrani in umiri.
Jože Č.