Kdor ne sprejme svojega križa, ni vreden Kristusa
Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.«
Mt 10,37-42
VERA ŽIVI IZ DEL
V Evangeliju Jezus spregovori o naši izbiri. Izbiramo med človeškimi užitki v tem svetu in tem, kar priporoča Jezus. Če se odločimo za slednje, plačilo ne izostane. Govori o dobičku in izgubi, o življenju in smrti. Človek lahko življenje pridobi, če ga izgubi za ta svet. Čeprav zveni nelogično, moramo vedeti, da veljajo v Božjem kraljestvu drugačni zakoni. Nihče izmed nas ne more iz svojih moči pridobiti tistega življenja, o katerem govori Jezus. Resnično in neminljivo življenje nam je lahko samo podarjeno. Jezus namreč pravi: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden!« Trpljenje je del življenja in ga ne smemo zanikati. Vsakdo mora nositi svoj križ, kajti le v bolečini in odpovedi spoznamo pravo vrednost svojega življenja. Kdor je brez problemov in skrbi, živi v namišljenem svetu in ga bo najmanjša težava zlomila. Križ je treba sprejeti in ga nositi tako, kot ga je nosil Jezus: potrpežljivo, vdano, s prepričanjem, da bo njegov križ mnogim v blagoslov.
V današnjem evangeliju Jezus tudi pravi, da kdor sprejme preroka zato, ker je prerok, bo dobil plačilo preroka. Prerok je Božji glasnik, ker ima živ stik z Bogom. In če poslušamo preroka, poslušamo Boga. Isto velja za njegove učence, kajti tudi preko njih nam govori in deluje Bog. Ko je začel Jezus javno delovati, je bilo njegovo življenje v polni meri odvisno od gostoljubja drugih. Vsi tisti, ki so Jezusa sprejeli v svoja mesta in vasi, ga pogostili in v njem prepoznali odrešenika, so prejeli plačilo: ubogi slišijo blagovest, bolni so ozdravljeni, grešniki so doživeli Božje usmiljenje. V nekaterih drugih mestih in vaseh ljudje niso hoteli odpreti vrat svojih domov in src prihajajočemu odrešeniku, njegovi besedi in njegovim učencem. Zato tudi niso prejeli tistih darov, ki bi jih bili lahko. Tisto zadnje, kar Jezus od nas pričakuje, je naša odprtost za njegov evangelij. Njegova obljuba velja vsem tistim, ki danes njegovo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.
»Kdor da piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.« Naša vera se prepozna v konkretnih dejanjih ljubezni, ko lačne nasičujemo, žejne napajamo, žalostne tolažimo, bolne obiskujemo, dvomljivcem svetujemo. Jezus je še poseben navzoč v ubogih in zapostavljenih, torej v ljudeh, ki bi se jim najraje kar izognili, ker so umazani, razcapani, na dnu družbe. V pomoči takšnim ljudem, ko vidimo v njih človeka, Božjo podobo, ko smo mu zmožni nameniti prijazen pogled in dobro besedo, je naša vera, ne pa samo v številnih molitvah, kaj šele v razkazovanju svoje odličnosti, kar se vere tiče. Jezus išče našo ponižno in predano, z dobrimi deli prepleteno vero. Samo taka vera lahko obrodi sadove. Zato se odprimo njegovi milosti, da bomo sposobni delati dobro.
Jože Č.