Jezus pokliče in razpošlje dvanajstere
Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«
Mt 9,36-10,8
ŽETEV JE VELIKA
V današnjem evangeliju beremo, da je Jezus poslal svoje učence v svet s posebnim naročilom, naj oznanjajo Božje kraljestvo in to oznanilo potrjujejo s konkretnimi dejanji: bolnike ozdravljajo, mrtve obujajo, gobave očiščujejo, hude duhove izganjajo. Jezus je svoje učence oblikoval v svoji šoli in jim pokazal, kako je treba delati. Bil je sočuten, zato je vedno pomagal tistim, ki so pomoč potrebovali. Evangeliji omenjajo tudi, da se mu je ljudstvo smililo. Kaj je sočutje? Pomeni zmožnost videti človeka v njegovi življenjski situaciji, ga vzeti resno, mu dati to, kar potrebuje, spremeniti svoje lastne načrte, da imamo čas za svojega bližnjega. In takšne sodelavce jezus potrebuje tudi danes. To se od Jezusovega učenca pričakuje, še bolj od duhovnika, da ne bo postavljal svojih interesov pred potrebe bratov in sester.
Prav tako Jezus v evangeliju govori o žetvi, ki je velika, toda delavcev primanjkuje. Prav sočutnih delavcev si želi Jezus na svoji njivi, zato je zelo pomembno, da prosimo Očeta, da pošlje dobre sodelavce, ki se bodo žrtvovali za bližnjega in tako z besedo in dejanji gradili Božje kraljestvo. Ne gre za kakršno koli žetev, ampak za našo civilizacijo, kjer sta pšenica in ljuljka zelo pomešani in bodo delavci imeli veliko dela, da bodo ločili zrnje od plevela. Sodobna družba potrebuje vodnike, ki bodo delali v korist človeštva, ko bodo Boga postavili v središče. Kjer je Bog prvi, tam so odnosi pravi in ima vsak svoje dostojanstvo. Dober Jezusov učenec je tisti, ki zmore nesebično služiti ljudem in posredno Bogu. Bog ne potrebuje naših molitev, ampak naše srce, ki ožarjeno od njegove ljubezni vrši dela usmiljenja in tako vodi brate in sestre k njemu, jih ne navezuje nase, ampak jih izroča Bogu.
Tako kot apostoli, tudi kristjani tretjega tisočletja nismo poslani v svet v svojem imenu, ampak od Jezusa. Oznanjati moramo, da nas ima Bog tako rad, da nam odpušča vse grehe in želi biti naš prijatelj. Gospod nam pošilja svojo milost, če prosimo zanjo ali ne. Vprašanje je, koliko smo se zmožni odpreti tej milosti, da nam razsvetli temine srca, kajti le tako bomo zmogli biti sočutni in usmiljeni do vsakega človeka, tudi do berača, ii nam morda gre na živce, ker neprestano prosi. Tudi ta je Božji otrok, čeprav ga vidimo umazanega, raztrganega in zapitega. Jezus je tudi takšne pobiral in jim pomagal. Morda bi morali prositi Gospoda za pogum, da tudi takšnemu človeku podamo roko, podarimo svoj nasmeh in ga potrepljamo po rami.
Jože Č.