Oče bo poveličal svojega sina
Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Jn 17,1-11
JEZUS PROSI ZA NAS
V četrtek smo praznovali Gospodov vnebohod, ko je Jezus odšel v nebo in s tem zaključil redna prikazovanja učencem. To ne pomeni, da je odsoten, ampak je navzoč v očem nevidni prisotnosti. Odšel je v nebo, da bo poslal Svetega Duha Tolažnika, ki bo vedno s svojo Cerkvijo, saj se zanjo prične realno življenje, ki ga spremlja nasprotovanje in preganjanje. Brez pomoči od zgoraj ne bi mogli zdržati. Takšna situacija se je nadaljevala skozi vso zgodovino Cerkve. Bila so zelo težka obdobja, ko so hoteli kristjane izbrisati z obličja zemlje, vmes pa so bila tudi Cerkvi zelo naklonjena obdobja. Podobno se dogaja tudi danes, ko so marsikje krščanstvu manj naklonjeni časi. Jezus za vse kristjane prosi Očeta, da bi bili eno, kakor sta on in Oče eno.
Vsi hrepenimo po večnosti, ker se zavedamo, da je zemeljsko življenje zelo kratko in svojih življenjskih sanj ne moremo izživeti v polnosti. Večno življenje pa si seveda vsak predstavlja po svoje. Eni vidijo nadaljevanje svojega življenja v potomcih, drugi v znanstvenih dosežkih, nekateri v velikih dejanjih bratske ljubezni, večina pa nima nobene ideje oziroma so prepričani, da je s smrtjo vsega konec. Jezus je v poslovilnem govoru apostolom govoril: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« Jezus je pot k Očetu, najbolj zanesljiva pot. In če se podamo na to pot, nas on spremlja, nas varuje in brani, ko pridemo v težave. Božje navzočnosti se premalo zavedamo, zato se nam včasih zdi, da nas je Bog zapustil. Verjetno smo se v takih trenutkih mi oddaljili od njega, saj smo hoteli vse narediti z lastno močjo. Gospod pa želi, da računamo nanj, da ga sprejemamo kot prijatelja, na katerega se lahko zanesemo.
Poznati Boga, poznati Kristusa vedno tudi pomeni ljubiti ga, postati na nek način eno z njim v spoznanju in ljubezni. Naše življenje postane torej pristno, resnično in tako tudi večno, če poznamo njega, ki je vir vsakega življenja. Tako postane Jezusova beseda za nas povabilo, naj postanemo njegovi prijatelji in se trudimo, da ga vedno bolj spoznamo. Živimo v dialogu z njim. Učimo se od njega prav živeti, postanimo njegovi pričevalci. Tako bomo postali osebe, ki ljubijo in delujejo na pravi način. Tako bomo vedno bolj njemu podobni. Če je tako, bomo resnično živeli.
Jože Č.