Na Jezusovo prošnjo prejmejo Duha Tolažnika

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

Jn 14,15-21

PREMAGAJMO DUHA SVETA

   Evangelij šeste velikonočne nedelje pripoveduje o dogajanju v dvorani zadnje večerje. Evangelist Janez ne govori več o veri, ki jo je Jezus zahteval od svojih učencev, ampak predvsem o ljubezni. Jezus tu prvič prosi za ljubezen. »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« Preskok iz kategorije vere v kategorijo ljubezni je ključ za razumevanje tega evangeljskega odlomka. Kogar imaš rad, tistega spoštuješ in se trudiš, da ne bi razdrl dobrih medsebojnih odnosov. Zakaj je potem toliko mlačnih kristjanov, ki hodijo v cerkev z odporom, ali pa so le kristjani na papirju? Ker v ozadju ni pravega odnosa oziroma je njihov Bog nekje daleč. Po ljubljeni osebi hrepeniš in ti je hudo, če se ne moreta redno srečevati. Prvi korak mora narediti vsakdo sam: vzljubiti Jezusa in potem se mu bo približal.
   Prijateljstvo in poslušnost, ljubezen in služenje. Obračun in seštevek človekovih najpomembnejših življenjskih izkušenj, ki ga zaznamujejo v globini. Tako kot je zapisal sveti Pavel. Na koncu človekovega življenjskega seštevka ostanejo vera, upanje in ljubezen. Največja od njih pa je ljubezen! Prijateljska ljubezen je združljiva s poslušnostjo, saj se pravo prijateljstvo prekali v potrpežljivosti, poslušanju, večkrat v trpečem sobivanju in skupnem premagovanju težav. Prijateljstvo in služenje gresta v korak, tako kot je pri vsaki pristni ljubezni. Ljubezen je po svoji najgloblji naravi služenje, premagovanje lastnih egoizmov, odpoved instinktivnemu iskanju samega sebe v osebi, ki jo ljubiš. Jezusova veličina je sposobnost služenja do konca, do samopozabe, do smrti na križu. Ni večje ljubezni … Duh sveta in duh ljubezni. Kar petdesetkrat evangelist Janez v Jezusovem poslovilnem govoru pri zadnji večerji uporabi besedo svet. Tu je svet mišljen v smislu tistega dela človeštva, ki je zaprt Bogu, duhovnosti, vrednotam sobivanja v Božji bližini. In tudi v svoji nemoči in nesposobnosti pri premagovanju ovir na poti do ljubezni, zastonjske predanosti in služenja. 

   Spreminjati duha sveta v duha ljubezni je odgovorna naloga kristjanov. Večkrat se zdi nemogoča. Jezus je to vedel, zato je svojim učencem obljubil Duha resnice, Tolažnika, Svetovalca. Duh sveta se še vedno bori proti Jezusu in Bogu. Ta proces še vedno teče, enkrat bolj prikrito, drugič bolj očitno. Vsaka izdana ljubezen, vsaka zmaga egoizma nad predanim služenjem v ljubezni, vsaka zmaga laži nad resnico, vsako nasilje in vsaka kršitev svetosti življenja nadaljujejo sramotilni proces proti Jezusu in proti Bogu, proti Ljubezni. Vsako premagovanje in vsaka žrtev v duhu služenja, prijateljstva solidarnosti in ljubezni pa je po navdihu Duha resnice, Božjega, Svetega Duha. Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih z ognjem svoje ljubezni!