Kristus je pot, resnica in življenje
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.« Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«
Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«
Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.«
Jn 14,1-12
V OČETOVO HIŠO
V današnjem evangeliju Jezus govori o hiši svojega Očeta, kjer je veliko bivališč. Ljudje imamo tukaj na zemlji različna bivališča, od preprostih kolib, stanovanj do mogočnih hiš. Marsikdo se kljub temu, da ima lepo stanovanje ali hišo, počuti kot brezdomec in tava. Tava takrat, ko misli, da je ta zemeljski dom tisti zadnji in edini dom, ki ga ima človek. Tisti, ki s srcem ne veruje, navadno tudi ne verjame v večni dom v nebesih. Kdor v svojem srcu ne nosi tistega večnega doma, ki nas čaka po smrti, ostaja vse svoje življenje nemiren. Nič na tem svetu ne more popolnoma umiriti njegovega hrepenenja, njegovega nemirnega srca. Če ne prisluhnemo Jezusovim besedam, se nam lahko zgodi, da tavamo, iščemo in ne najdemo pravega cilja, saj smo ostali brez kompasa. Zanimiva je misel švedskega pisatelja: »Življenje je zame tavanje iz ene teme v drugo.« Ni čudno, da si je kasneje vzel življenje. Ni spoznal Jezusovih besed, ki pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje!« Jezus je pot k Očetu. Druge zanesljive poti ni. Sami smo preslabotni, da bi si s svojimi močmi utrli pot v nebesa. Edino, kar moremo storiti, je to, da odpremo svoje srce za Jezusovo besedo in njegovo milost. Samoodrešenja, ki ga obljubljajo nekatere religije in filozofski sistemi, ni.
Jezus v današnjem evangeliju pove, da gre domov, k Očetu. Daje tudi obljubo, da bomo tudi mi lahko prišli za njim, saj pravi, da nam bo pripravil prostor. Toda želi, da verujemo vanj in verjamemo njegovim besedam. Velikokrat slišimo te Jezusove besede, a se ne dotaknejo naših src. Če bomo to Jezusovo obljubo nosili v svojem srcu in jo varovali kot zaklad, nam nebeški dom ne uide. Če nam bo pa vse drugo bolj pomembno, pa je pot v nebeški dom zelo nezanesljiva. Svetniški papež Janez XXIII. je rekel na smrtni postelji: »Moj kovček je pripravljen. Počutim se kot učenec, ki zapušča šolo in se odpravlja na počitnice!« Ali ni v tem stavku velika resnica? Naše življenje je dejansko šola, ki nas pripravlja na večno življenje. Ob telesni smrti zapustimo ta svet in vse, kar nas je vezalo nanj, in gremo novemu življenju naproti, življenju v Bogu. On sam nam je to obljubil. Vprašanje je, kako pridno »pakiramo« svoj kovček z dobrimi deli in ljubeznijo do slehernega človeka ter sodelujemo pri gradnji Božjega kraljestva že tukaj na zemlji.
Krščanstvo ni le nek lep nauk, ampak predvsem način življenja. Ne moreš verovati v Boga, če ne opaziš ob sebi bližnjega, ki te potrebuje. Takšna vera, kjer nam je mar samo zase, drugi pa naj sami skrbijo zase, je jalova, morda celo mrtva. V našem srcu je kljub vsemu, da nam nič ne manjka, tema. Zato potrebujemo luč vere, katere krona so dobra dela, saj je le tako vzpostavljen resnični odnos z Jezusom. On sam pravi: »Karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših, ste meni storili.« Nič nam ne pogaga molitev in meditacija, če po drugi strani s prezirom gledamo berača, ki ga srečamo na ulici. Zato prosimo Jezusa, da nam da milost in moč, da bomo lahko premagali svoje samoljubje in z ljubeznijo pomagali ljudem na robu družbe. To je pot, ki vodi v nebesa.
Jože Č.