Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha
Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«
In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
Lk 24,13-35
NAŠ EMAVS
Ko sodobnika vprašaš, ali veruje v vstajenje mrtvih, te marsikdo debelo pogleda in si misli: »Ali si padel z Lune! Mar ne vidiš, da po smrti ni nič več? Vse se spremeni v prah!« Ali smo res tako ozkogledi? Vsako pomladno brstenje je znamenje novega življenja, ki se ne more zgoditi iz nič. Pšenično zrno mora zgniti in umreti, da iz navideznega nič vzklije novo življenje. Če se to dogaja z rastlinami, zakaj se to ne bi moglo zgoditi z najvišje razvitim bitjem, s človekom? Tega procesa ne razume tisti, ki prisega samo na svoj razum. Potrebna je vera, da Bogu ni nič nemogoče. On je naše vstajenje in življenje.
To sta doživela tudi apostola, ki sta potovala v Emavs, ker sta razočarana hotela zapustiti mesto njunih sanj in upov in se podala na pot. Nista mogla dojeti, kako bi lahko bila Jezusova smrt še nekaj več kot samo tragičen konec nekega življenja, od katerega sta toliko pričakovala. Na poti se jima pridruži neki tujec in jima razlaga dogodke v novi luči. Zato sta začela drugače gledati na pretekle tragične dogodke, dogodke velikega petka. V luči sedanjosti je postal pogled v prihodnost svetel, kot tudi pogled na preteklost. Pot do gledanja oziroma do spoznanja je lahko dolga. Podobno kot učenca na poti v Emavs tudi mi doživljamo v življenju razočaranje, žalost in potrtost. Kadar preteklost in sedanjost obdajajo temni oblaki, je navadno tudi prihodnost temna. Toda notranjim očem nevidni spremljevalec je učenca na poti v Emavs razvedril in jima dal novo upanje. Zato ju pokara: »O nespametna in počasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki!« Treba je zaupati prerokom, ki so bili Božji poslanci, in verovati očividcem, ki so se srečali z vstalim Gospodom. Kdor veruje v večno življenje, čuti Božjo bližino, ki odpravlja sleherni dvom.
V Emavsu, na kraju poti, povabita tujca, da ostane z njima. Toda zgodi se nekaj nepričakovanega. Notranje spregledata in ga spoznata po lomljenju kruha, v evharistiji. Začutila sta, da jima gori srce. Sedaj sta razumela temno preteklost in videla svetlo prihodnost. Sedaj gledata na preteklost z očmi svetlobe in ljubezni. Samo Jezus lahko spremeni naš pogled in razsvetli našo preteklost in daje novo upanje za prihodnost. Tudi naša zgodba je lahko podobna. Velikokrat nas tarejo razočaranja in ne vidimo smisla preteklim dogodkom, ki smo jih doživeli. Zato nas Jezus vabi, da mu povemo svoje skrbi in razočaranja in jih položimo v njegove roke. Prisluhnimo njegovi besedi, da nas razsvetli in da spregledajo naše notranje oči. Tako bomo lahko z ljubeznijo in vedrino gledali v prihodnje življenje ter z upanjem na večno življenje, ki nam ga je obljubil Jezus.
Jože Č.