Čez osem dni je prišel Jezus
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31
TOMAŽEVA VERA
Bela nedelja nas spominja na dan, ko so novokrščenci, ki so bili krščeni pri velikonočni vigiliji, po enem tednu odložili bela oblačila in s tem tudi na zunaj pokazali, da so dnevi posebnega navdušenja minili. Čakalo jih je težko življenje, ko bodo morali pokazati, da niso le kristjani v besedah, ampak predvsem v svojih dejanjih. To je težka naloga, ki je brez Božje pomoči ne moremo dovolj dobro izpolniti. Tudi vsakdo izmed nas dejansko živi med ljudmi, ki drugače mislijo, ki Jezusa ne priznavajo, ampak jim je vodilo znanost in napredek. Namesto na Jezusu svoje življenje krojijo na lastni moči in razumu, ki vsaj površinsko vedno najde odgovore na razna vprašanja. Toda ali je to dovolj? Kaj pa temeljna vprašanja našega obstoja, ki nas povezujejo z Bogom? Za marsikoga ta vprašanja niso pomembna in marsikdo nikoli ne pride do Tomaževe vere.
O apostolu Tomažu nam spregovori današnji evangelij. »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval,« reče Tomaž. Ne zdi se mu razumno, da bi Jezus, ki je umrl na križu hodil okoli. Ko pa se sreča z njim in ga Jezus nagovori, se Tomažu odprejo oči in vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!« Če smo odkriti, moramo priznati, da vsakega izmed nas spremlja dvom, pa najsi bomo verni ali neverni. Apostola Tomaža, ki je tri leta hodil z Jezusom, ga poslušal in videl neštevilna velika dejanja, ki jih je naredil, je kljub vsemu mučil dvom. Ni mogel verjeti temu, kar so pripovedovali njegovi prijatelji apostoli, pa naj so bili še tako navdušeni. Hotel se je prepričati na svoje oči, da Jezus resnično živi in da je res vstal od mrtvih. Verjetno bi marsikdo izmed nas želel tako znamenje, da bi vstalega Jezusa srečal v živo. Večina nimamo tega privilegija, ampak ga lahko doživljamo le duhovno, če smo dovolj pozorni na njegovo prisotnost in odprti za njegovo milost, ki jo radodarno trosi na ves svet.
Ena izmed mnogih oseb, ki se jim je ta želja dejansko uresničila, je bila sv. Faustina Kowalska, ki se ji je Usmiljeni Jezus prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.” Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po Božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Sv. Janez Pavel II., ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo o Božjem usmiljenju, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja. Izročimo se Božjemu usmiljenju, ki z neizmerno ljubeznijo objema ves svet, vse ljudi, saj je za nas daroval svoje življenje.
Jože Č.