Janez Krstnik oznanja (2)
Množice pa so ga spraševale: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne bodite do nikogar nasilni in nikogar ne trpinčite, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.«
Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovoril: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico.
Jn 3,10-18
VESELIMO SE, GOSPOD JE BLIZU
Na adventnem vencu smo prižgali tretjo svečko. Vedno bolj svetlo postaja in to nam zbuja upanje. Ne neko prazno upanje, kot smo ga vajeni od vladarjev tega sveta, ampak upanje na odrešitev. Vedno potrebujemo upanje, še posebej v tem času, ko smo kot narod in družba v hudi finančni in moralni krizi. »Kaj naj storimo?« so množice spraševale Janeza Krstnika, ki je oznanil upanje za človeštvo. V teh hudih časih se verjetno podobno sprašuje tudi marsikdo izmed nas. Odgovor nam vedno znova ponuja Božja beseda. Najpomembnejše je, da se spreobrnemo, da spremenimo svoje slabe navade in gremo sočloveku naproti. Ničesar ne bomo dosegli z revolucijo in metanjem granitnih kock. Spremeniti moramo najprej sebe in pokazati zgled, da bodo vsi opazili, da je Gospod blizu. Gospod nam prinaša veliko veselje, zato je vsak problem rešljiv z njegovo pomočjo. Radi se zatekajmo k njemu, se z njim pogovarjajmo in se ravnajmo po tem, kar nam priporoča Janez Krstnik. Advent je priložnost, da se spravimo s seboj, s svojim bližnjim in z Bogom, da bomo božič dočakali zadovoljni in srečni.
Prerok Sofonija (3,14-18) nam prinaša upanje: »Ne bojte se! Gospod, tvoj Bog je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj.« Sofonijeva himna je pisana za tiste, ki čutijo, da je življenje težko in večkrat krivično. Rešitev je zanesljiva, kajti Bog je zvest svoji obljubi. Tudi za tiste, ki so na robu preživetja, obstaja rešitev, ki prihaja po ljudeh, ki niso brezbrižni, ampak sočutni in pripravljeni pomagati po svojih močeh. Prvi korak moramo narediti sami: Božjo voljo je treba iskati in jo izpolniti.
Tudi apostol Pavel v pismu Filipljanom (4,4-7) pravi: » Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu!« Dobrota je tista, ki prinaša novo upanje, zato je to naša krščanska drža. Talente smo prejeli od Boga, da bi z njimi razveseljevali ljudi okoli sebe in jim pomagali. Tako smo orodje v rokah Boga, če so naša dobra dela narejena z ljubeznijo in notranjim veseljem.
Evangelij po Luku (3,10-18) nam predstavi smernice za pravilno ravnanje, da bomo pripravljeni na Gospodov prihod. Množica je spraševala Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Tako tudi danes mnogi sprašujejo razne duhovne učitelje: »Kaj naj storim, da bom srečen tukaj na zemlji?« Na to vprašanje nam jasno in popolnoma zanesljivo odgovarja evangelij. Janezov odgovor je še kako primeren tudi za naš čas: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene …« Samo v odpovedi in razdajanju je pravo bogastvo. Zato ne podlezimo potrošniški mrzlici in mamljivi ponudbi tega sveta, ki nas na vsakem koraku napada. V odrekanju nepotrebnim stvarem in v ljubezni do bližnjega je prava sreča. Gospod, ki prihaja med nas, ne potrebuje naše navlake, ampak preprostost srca, čistost misli in namenov. Gospod prinaša veselje in radost srca. Spremenimo svoje mišljenje, da bomo premagali svojo samozadostnost, zaverovanost vase, napuh in vsakršno zlo, kajti le tako se bomo očistili in odprli Bogu, da bo mogel prebivati v naših srcih.