Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9
VSTAL JE, NI GA TUKAJ
Velika noč je največji krščanski praznik povezan s pomladjo. Če kje, potem v Evropi, ki pozna štiri letne čase, najbolj občutimo, kako je s pomladjo povezano vstajenje iz hladne zime, ko je zunaj vse pusto in mrtvo, potem pa kar naenkrat vse oživi. Temu smo priče tudi te dni, saj se narava prebuja v vsej svoji lepoti. Pomlad si predstavljamo kot novo rojstvo, kot začetek nečesa novega, kar nam vrača energijo in vero v življenje. Kljub temu, da nas je korona virus prisilil v osamo, da se izoliramo drug od drugega, ne more pa nam vzeti vere v življenje in pri tem nam pomaga prebujajoča se narava. Post smo preživeli v odmiku od vsakodnevnega življenja. Za varno gibanje izven svojega doma smo si morali nadeti maske in rokavice. Tako smo lahko začutili, da te dobrine, ki jih imamo, niso nekaj samo po sebi umevnega, ampak so nam dane kot dar. Tudi naše odrešenje nam je podarjeno, zato je pomembno, da se tega zavedamo in da to tako tudi sprejmemo. Velika noč je novo rojstvo v duhovnem pogledu: čeprav se je zdelo, da je z velikim petkom in Jezusovo smrtjo umrlo zadnje upanje, se na veliko noč zgodi preobrat. Jezus je vstal od mrtvih in to je velika novica, ki nam vliva upanje. Čeprav letos ne moremo v cerkev, kjer bi slišali vzklik »Aleluja!«, odmeva ta vzklik v naših srcih.
Evangelij nam spregovori o praznem grobu. Zgodaj zjutraj je šla Marija Magdalena h grobu in videla, da je kamen odstranjen in da v grobu ni Jezusa. Stekla je novico povedat učencema Petru in Janezu, rekoč: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Takoj sta stekla h grobu in se prepričala, da Jezusa ni tam. Nista še namreč razumela Pisma, da mora vstati od mrtvih. Učenci so bili najprej presenečeni in zmedeni, a so bili veseli, ko so še isti večer Jezusa videli živega. Tudi mi smo večkrat zmedeni glede vstajenja od mrtvih. Verujemo, da je Jezus res vstal, tako so zapisali ljudje, ki so vstalega Jezusa videli. Učenci so prekipevali od veselja, kajti njihov prijatelj Jezus je zlomil verige smrti z Očetovo močjo. Smrt, zadnji in največji sovražnik, je bila premagana. Veselje apostolov bo moralo biti tudi naše veselje. To veselje nam ne bo odvzelo strahu pred smrtjo. Kakor Jezus, bomo tudi mi morali skozi vrata smrti. Jezus je premagal smrt ravno s tem, da je šel skozi njena vrata.
Brez velikonočnega sporočila bi bilo Jezusovo trpljenje in njegov nauk zanimiv, toda vse skupaj bi bilo kot preblisk v temni noči. Toda noč oziroma tema bi ostala in imela zadnjo besedo. Toda z Jezusovim vstajenjem vemo, da tema nima zadnje besede. Kakor pravi Janez v svojem evangeliju: »Kristus je luč, ki sveti v temi in tema je ni sprejela« in je ne bo nikoli premagala. Ponesimo veselje in svetlobo, ki jo je prinesel vstali Gospod v ta svet, in živimo očarani od nje in Božje milosti, ki nam pomaga, da so naša življenja kljub mnogim težavam lepa in vesela.
Jože Č.