Jezus je vstajenje in življenje

   Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«

   Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

   To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

   Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.

   Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

   Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

   Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vsělej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

   In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj.

Jn 11,1-45

VSTAJENJE IN ŽIVLJENJE

   Vsakdo mora umreti, ker je smrt posledica Adamovega greha in upora proti Bogu. Kljub temu se je nekaj spremenilo: Jezus je prišel na svet, da smrti odvzame njeno želo in nam s tem odpre vrata v večno življenje. V evangeliju se srečamo z Jezusovim velikim čudežem, obuditve mrtvega Lazarja. Lazar je bil, tako kot njuni sestri Marija in Marta, Jezusov prijatelj. V času Lazarjeve smrti ni bilo Jezusa v njihovem kraju. Tja pride šele čez štiri dni. Že s tem, ko pride k Mariji in Marti, ki zelo žalujeta, se stanje spremeni. Tudi on vstopi v ta proces žalovanja. Marta, ki takoj, ko zve da je v njihovem kraju, z vero prihiti k njemu, saj veruje, da ga bo Bog uslišal, karkoli ga poprosi, in mu reče, da bi brat ne bil umrl, če bi bil on tu. Marta veruje v vstajenje mrtvih ob koncu časov, ne ve pa, da se bo ravno zdaj razodela Božja moč. Pri Bogu je vse mogoče. Bog vstopa v sleherni človekov položaj, v vsako našo stisko, v našo žalost in trpljenje, kot tudi v naše veselje in radost.

   Jezus reče Marti pomenljive besede: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« Tu je bistvo naše vere. Res je, da bomo telesno umrli, toda naš duh bo živel naprej. Odložili bomo samo svoje telo, ki nam je omogočalo, da smo živeli življenje v tem svetu, svetu, ki je omejen s dimenzijama prostora in časa. V tem svetu potrebujemo telo, v večnosti, kjer bomo brez omejitev, pa bi nas takšno fizično telo, kakršno imamo sedaj, samo oviralo. Zakaj neki pa je Jezus vseeno obudil Lazarja? Imel je samo en namen: da pokaže neskončno moč Boga, ki je vse ustvaril in vse vzdržuje v popolnem redu. Njegovi sodobniki niso verjeli, če niso videli. Zato jim je Jezus hotel pokazati veličino nebeškega Očeta. Večkrat je obudil že koga, ki je pravkar umrl, toda nekoga, ki je že štiri dni v grobu in že ima vonj, to pa je tako rekoč nemogoče. Toda zaradi nevere takratnih prebivalcev Jezus stori prav to. Kakšno presenečenje. Kar se tiče vere, se podobno dogaja tudi nam. Mnogokrat težko verjamemo, saj je znanost za nas »alfa in omega«. Marsikdo bere ta odlomek iz evangelija kot pravljico. Vendar Bog je resničen in dogodki iz evangelijev so resnični. Zato lahko vzkliknemo: »Gospod, pomagaj naši neveri!«

   Evangelij pa ima tudi simbolni pomen. Kot je Jezus poklical Lazarja iz temine groba, kliče tudi nas iz »naših grobov« v novo življenje. Čeprav smo telesno še kako živi, lahko duhovno ležimo v grobovih. Kaj so ti naši grobovi? To so grobovi slabih navad in raznih odvisnosti. Nekdo tiči v grobu sovraštva, jeze, hudobije, nevoščljivosti, napuha in drugega zla. Zato prosimo Jezusa, da s svojo svetlobo posveti v naš grob in nas s svojo vsemogočno besedo potegne iz naše ujetosti. Seveda pa imamo tudi nalogo do svojih bratov in sester, s katerimi smo na poti skozi tuzemsko življenje. Če vidimo koga, ki je sredi življenja mrtev, smo dolžni poklicati ga k bolj polnemu in boljšemu življenju in mu pomagati, da se osvobodi vezi, ki ga vežejo. Tako bomo veliko noč doživeli v njenem pravem pomenu – vstajenje k novemu življenju.

                                                                                         Jože Č.