Izvir vode, ki teče v večno življenje
Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«
Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Jn 4,5-42
DAJ MI PITI
V današnjem evangeliju se Jezus približal izobčeni Samarijanki z razumevanjem in dobroto. Ni s silo vdrl v njeno življenje. Jezus je srečanje začel s prošnjo: »Daj mi piti!« Takoj je začutila, da je tu človek, ki ima zanjo čas in jo razume. Razodela mu je svojo žalostno življenjsko zgodbo. Jezus je ni ošteval, ampak ji je z razumevanjem pokazal, da išče svojo osebno življenjsko srečo na napačnem kraju. Življenje brez moralnih zapovedi in norm pušča človeka praznega. Jezus nam hoče povedati, da je tudi najbolj preprost in oddaljen človek lahko njegov glasnik v svojem okolju.
»Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode!« je Jezus odgovoril Samarijanki. Samo živa voda, ki utrjuje našo vero, nas naredi srečne in podobne Bogu, ki je čista ljubezen. Božji dar je treba najprej spoznati, da ga lahko uživamo v vsej polnosti. Kdor ne hrepeni po Bogu, ne bo občutil njegovega miru in blagoslova. Božja ljubezen je brezmejna in nas neprestano vabi v svojo bližino, a mi moramo po njej hrepeneti in jo vztrajno iskati, da jo lahko začutimo. Post je najlepši čas v letu, da spoznamo, kje smo na poti k Bogu, in se spreobrnemo.
Kljub temu, da je Samarijanka v očeh judov grešnica in izobčenka, jo Jezus prosi za vodo. Ob tej priložnosti ji spregovori o živi vodi, ki zmore za vedno pogasiti žejo. Žena sprva ne razume, ker ostane na materialni ravni, počasi pa jo Gospod vodi, da v njem prepozna Mesija. Apostoli – »poklicni« oznanjevalci – pa so se med tem ukvarjali z drugimi stvarmi, z Jezusovo prehrano. Tudi danes Bog večkrat kot po »poklicnih« oznanjevalcih prihaja do oddaljenih po preprostih vernikih. Biti Jezusov oznanjevalec je poslanstvo pridobljeno s krstom. In opravljamo ga mimogrede, spotoma. Potem ko pri nedeljskem bogoslužju slišimo Božjo besedo in prejmemo evharistični kruh, smo (od)poslani. Sadove tega prejemajo tudi ljudje, s katerimi se srečujemo med tednom: naši družinski člani, sorodniki in prijatelji, sodelavci … Vir, izvir oz. studenec tega, kar lahko dajemo drugim, je v prvi vrsti sveta maša z mizo Božje besede in evharistije. Le v zajemanju iz teh virov »žive vode« , ki so nam podarjeni, bomo zmogli biti pristni prinašalci le-te ljudem okrog sebe.
Jože Č.