Jezusov obraz je zasijal kakor sonce
Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.
In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«
Mt 17,1-9
POGLED V VEČNOST
V današnjem evangeliju se srečamo z dogodkom Jezusovega spremenjenja na gori. Dogodek bi prevzel slehernega človeka. Trije izbrani učenci so zrli v Jezusovo spremenitev v družbi z Mojzesom in Elijem. To so bili Peter, Jakob in Janez. Ta dogodek jih je tako prevzel, da so ga želeli zadržati za zmeraj. Večnost nosimo v svojem srcu in ko doživimo vsaj trenutek te popolnosti, nas to tako prevzame, da si ne znamo predstavljati večjega užitka. In vendar so se apostoli morali spustiti z gore Tabor in se vrniti v sedanjost. Sedaj živimo med »že« in »še ne«. Večnost je pred nami še nejasna, kot da bi jo gledali v zrcalu. In vendar nam Jezus v tabernaklju zagotavlja, da smo že sedaj deležni njegove slave. On je med nami, vsak dan ga lahko prejemamo in njegov mir še na poseben način čutimo, ko smo čistega srca.
Zakaj je pomembno Jezusovo spremenjenje? Šest dni pred tem dogodkom je Jezus napovedal, da bo kot mesija trpel in moral umreti na križu. Zato je tem trem učencem hotel malo odstreti tančico med tuzemsko realnostjo in večnostjo. V tihi večerni uri je šel stran od ljudi na visoko goro, da bi se tam v tihi osamljenosti gore, v miru dolge noči pogovarjal s svojim nebeškim Očetom, z Bogom, pri katerem je vsaka človeška usoda smiselna, pri katerem je tudi popolni zemeljski poraz lahko zmaga. Jezus je ljubil takšne noči, v katerih je prebedel v molitvi in v katerih je izročil Bogu ljudi, svoje odločitve in usodo. V evangelijih beremo o takšnih nočeh. Preden je izbral apostole, je molil. Po čudežih v Kafarnaumu je spet bedel v molitvi. Enako pri prvi pomnožitvi kruha v puščavi. Tako je Jezus molil tudi to noč. Molil je za ljudi, posebej še za apostole, da bi imeli vero in pogum v prihodnjih dneh trpljenja.
In Božja iskra, ki je bila skrita v zadnjih globinah Jezusove človeške duše, je napolnila njegovo dušo in njen žar je prišel do izraza tudi na njegovem telesu, saj pravi evangelist: »Njegov obraz se je svetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot sneg!« In to je pomen spremenjenja na gori: v zemeljski noči, ki je bila brez upanja, je zasvetila Božja luč. Človeško srce je našlo pri Bogu moč, ki je celo smrt naredila za zmago in odrešenje sveta. V Jezusu se je Bog razodel kot Bog zaveze in prijateljstva in kot Bog topline in nežnosti. Za tri Jezusove učence, ki so doživeli to videnje, je bilo to znamenje, da je Jezus zares Mesija, ki je prišel izpolnit tisočletna pričakovanja izvoljenega ljudstva in najgloblje hrepenenje vsakega človeka in človeštva. Najgloblje stvari je mogoče razumeti in sprejeti le s počasnim in vztrajnim notranjim zorenjem: z odprtostjo za skrivnost. Skrivnost Boga in človeka; ena je v srcu druge. Vsakemu izmed nas Bog pošilja močna znamenja njegove ljubeče in nežne navzočnosti.
Jože Č.