Jezus se je štirideset dni postil in bil skušan
Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.
Mt 4,1-11
PREMAGAJMO SKUŠNJAVE
Skušnjavec nikoli ne spi in zato smo vedno v nevarnosti, da lahko pademo. Najbolj ranljivi so otroci in vsi tisti, ki menijo, da so dovolj pametni in se jim ne more zgoditi kaj hudega. Napuh nas vedno podžiga, da smo predrzni v svoji samohvali, da nam nič ne more škodovati. Potrošniška družba je zelo zapeljiva in vedno več ljudi deli prepričanja, da je treba uživati, dokler si mlad in radoveden. Kljub temu je treba biti previden. Najbolje je, da se oklepamo Jezusa, ki je skušnjavcu dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda svojega Boga moli in samo njemu služi!« Satan je skušal Jezusa tako, da ga je izzival. Izzivanje je način, da drugega skušamo in zapeljujemo. Vlogo hudiča so prevzeli mnogi, ki zavestno ali tudi podzavestno vodijo ljudi v grešna dejanja in posredno odvračajo ljudi od vere.
Smisel postnega časa je v tem, da poskušamo spremeniti svoje življenje, navade: predvsem slabe navade kot so kajenje, prekomerno uživanja hrane in pijače, gledanje televizije, interneta, družabnih omrežij … Dejstvo je, da moramo spremeniti sebe in ne drugih. Tako bomo dosegli smisel postnega časa: postati notranje svobodnejši od napačnih vezi, ki nam škodujejo, čeprav se mogoče tega sploh ne zavedamo. Postni čas je tudi priložnost, da začutimo bolj intenzivno ljubezen do bližnjega, da se odpovemo stvarem, ki jih ne potrebujemo, in jih darujemo ljudem v stiski. Še pomembnejše in dragocenejše je, če nekaj svojega prostega časa namenimo pogovorom in pomoči ljudem, ki so osamljeni, ki trpijo, in morda tudi ljudem, ki so odrinjeni na rob družbe. Prav slednjim se najtežje približamo in morda mislimo, da veliko naredimo, če jim namenimo nekaj centov. Res je, da potrebujejo denar ali kakšno drugo materialno stvar, a mnogo bolj potrebujejo topel pogled, nasmeh in prijazno besedo. Marsikdaj bi še kaj takega naredili, a se bojimo, kaj bodo ljudje rekli, če nas vidijo v takšni družbi. To je priložnost, da zberemo pogum in podremo zidove, ki so med nami.
Zgodba govori o islamskem verskem učitelju, ki je rekel takole: »Ko sem bil mlad sem bil pravi revolucionar in k Bogu sem molil takole: Gospod, daj mi moči, da bom spremenil svet. Ko sem se približal srednjim letom in spoznal, da je minilo že pol mojega življenja, ne da bi spremeni eno samo dušo, sem začel moliti drugače: Gospod, daj mi milost, da bom spremenil vse tiste, ki mi pridejo na pot: le svojo družino in prijatelje in dovolj mi bo. Zdaj, ko sem star človek in so mi dnevi šteti, sem začel spoznavati, kako neumen sem bil. Zdaj je moja edina molitev: Gospod, daj mi milost, da bom spremenil samega sebe. Če bi prosil to že od vsega začetka, ne bi zapravil svojega življenja.« Prosimo Gospoda tudi mi, da se odpremo njegovi milosti, da bi zmogli spremeniti same sebe.
Jože Č.