Kristus naroča ljubiti sovražnike

   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.

   Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Mt 5,38-48

LJUBIMO TUDI TISTE, KI JIH NE MOREMO.

   V današnjem evangeliju srečamo zanimivo primerjavo med starozaveznim pravilom: »Oko za oko in zob za zob« in Jezusovim naukom, ki pravi: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo …« Tu želi Jezus povedati, da nobeno maščevanje ne prinese pravega miru. Zlobe, nasilja, nestrpnosti ni mogoče premagati z drugim nasiljem, ampak samo z dobroto. Tudi se ne sprašujemo, kdo mora narediti prvi korak, kajti v nasilju sta prizadeta oba, prvi, ker se zaveda, da je bil nasilen, in drugi, ker ne najde dovolj moči, da bi odpustil. Le-to zmore ljubezen, ki jo priporoča Jezus. Kdor zares ljubi, ljubi z vsem srcem in je spodoben sprejeti tudi tistega, ki ga je užalil ali mu prizadel kakšno krivico. Zato nam Jezus daje zgled svojega nebeškega Očeta: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« Kolikor bolj se približamo tej popolnosti, toliko bolj iskreni smo in svoji ljubezni ne postavljamo omejitev.

   Sovraštvo počasi zagreni in zastrupi človekovo srce. Zato je zelo pomembno, da se držimo Jezusove zapovedi, da vedno znova odpuščamo tistim, ki so nas prizadeli, in da poskušamo zanje moliti. Bistvena karakteristika za kristjana je v tem, da zna odpuščati, pozabljati žalitve, ki mu jih drugi prizadenejo, in da zna ljubiti. Sovraštvo je zelo nevarno, kajti človeka zaslepi in ga lahko celo uniči. Oropa ga notranjega miru in lahko uniči sleherne odnose. Najhuje pa je to, da s sovraštvom ne rešimo problemov, ker vsako zlo vodi v novo zlo in nastane začaran krog, iz katerega ne vidimo izhoda. Zato je Jezusova pot najboljša. Odpuščati, popustiti, ne vračati hudega za hudo. Odpuščanje ni dejanje slabičev, temveč močnih.

   Zagotovo ni prav lahko odpustiti, saj nas pri tem ovira naša drža, ki je pogosto naravnana tako, da iščemo samo svoje koristi in se obnašamo ošabno. Preveč se nam zdi pomemben naš ponos, ki zavira proces odpuščanja. Za odpuščanje je potrebna srčnost, ki vsebuje tudi držo ponižnosti in bratskega sprejemanja ljudi, s katerimi živimo. Če odpustimo, se tudi naše počutje bistveno spremeni, saj v naše srce priteka milost in veselje. Ne moremo odpustiti, če ne sodelujemo z milostjo, ki nam jo v izobilju daje naš nebeški Oče, ki je neskončno dober in nas ima neizmerno rad. Posnemajmo ga, da bomo zmogli odpustiti bratom in sestram, ki so nas užalili. Milost priteka tudi tistim, ki so nas žalili, če zanje molimo. Molitev je najmočnejša sila, ki uniči sleherno vez hudega duha, ki nas hoče omrežiti in nas zapeljati v najhujši greh – sovraštvo.

                                                                            Jože Č.