Moje oči so videle tvoje zveličanje
Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.
Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.
Lk 2,22-40
BODIMO LUČ ZA DRUGE
Današnji evangelij nam govori o preprostem in vsakdanjem dogodku. Marija in Jožef sta se štirideset dni po Jezusovem rojstvu napotila v tempelj, da bi izpolnila postavo. Ker sta bila revna sta darovala le dve grlici. Ko sta prinesla Jezusa v tempelj, so se srečali s starejšima osebama, starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Sredi dneva sta se starčku Simeonu in prerokinji Ani odprle oči, da sta spoznala v otroku Božjega Sina. Hrepenenje Simeona in Ane je odraz njune globoke vere. Človek, ki gleda z vero, vidi več in globlje. Tudi dogodke sveta vidi drugače. V luči vere je zanj še tako temen dogodek tega sveta osvetljen s svetlobo vere in upanja. To ne pomeni, da verni človek ne pozna bolečin, ampak jih s svojo vero osvetli in oplemeniti, ko se daruje. Naše hrepenenje po veri v Jezusa bo dopolnjeno samo, če mu bomo resnično sledili in poskušali živeti tako, kot nas uči. Na ta način bo naše življenje do zadnjih globin presvetljeno in prežeto.
Ravno besede, ki jih je starček Simeon izrekel Mariji, nas bodo spomnile, da Jezus ne ostaja »sladko betlehemsko dete« iz božičnega časa, temveč da je ta betlehemski otrok »Postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo.« Otrok v naročju starega človeka! Dva konca življenja, začetek in konec, se nevidno prepletata. Ni več starosti, eno samo življenje je, ena sama prihodnost, ena sama radost, ena sama sreča. V času preizkušenj sprejmi tudi ti Cerkev na Slovenskem, Jezusa v naročje! Ne bo se ti potrebno več bati, da si stara, upehana, kompromitirana in zato zapostavljena, le del preteklosti. Z Njim v naročju boš uzrla svojo pravo prihodnost.
Današnji praznik nas kliče k temu, da svoje življenje usmerjamo po Jezusu Kristusu. Blagoslovljene sveče, ki jih bomo prinesli na svoj dom, so znamenje naše vere. Tako kot sveče nam vera v Jezusa Kristusa podarja luč in nas hkrati poživlja. Sveča ne gori, če ne umira, tako kristjan ne sveti, če pri tem nenehno ne umira sam sebi, svoji sebičnosti. Naj nam Gospod na ta dan da milosti, da bomo tudi mi s svojim življenjem razdajali svetlobo in toploto ter jo prinašali v naš teman in mrzel svet.
Jože Č.