Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo
Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.
Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.
Mt 4,12-23
HODI ZA MENOJ
Vsi poznamo razliko med svetlobo in temo. Če se hočemo premikati v temi, potrebujemo svetlobo lune in zvezd, ali pa umetno svetlobo v obliki svetilke ali sveče, da ne zgrešimo poti. Nekaj podobnega je v duhovnem svetu. Kdor ne vidi poti in cilja pred seboj, živi v temi. Ta potrebuje luč, da bi videl duhovni svet in se po njem usmeril. Evangelist Matej na začetku Jezusovega javnega delovanja predstavi Jezusa kot luč, ki razsvetljuje temo. Pred svetlobo se ni mogoče skriti, kot ni mogoče pobegniti pred tistimi, ki iščejo Boga in hočejo vedeti za razloge naše vere. O čem jim govorijo naša dejanja? Ali o luči, ki razsvetljuje temno pot, ali o še hujši temi, ko nihče ne vidi niti drobne lučke, da bi lahko varno prišel do cilja. Naše življenje je lahko drugemu ali opora ali pa kamen spotike. Odločiti se mora vsak sam zase, kajti sam bo dajal odgovor svojemu Stvarniku.
Jezus je oznanjal: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Da bi njegov nauk lahko slišali vsi ljudje, si je izbiral sodelavce, apostole. Poklical je učence: najprej Simona in njegovega brata Andreja, ki sta brž pustila svoje delo in šla za njim. Nato je poklical druga dva brata Jakoba in Janeza. Tudi ta dva sta se takoj odzvala. Neki popotnik jih vabi, naj mu sledijo. Obljublja jim nekaj, o čemer nimajo pojma. Bili so sicer ribiči, ki se spoznajo na svoje delo, toda da bi lovili ljudi, pa je zanje nekaj neznanega. Pa vendar se takoj odzovejo njegovemu klicu. Podajo se v avanturo, saj v njem vidijo tisto luč, ki ji je vredno slediti. V njihovi preprostosti si ne moremo zamisliti drugega nagiba. Ali smo mi pripravljeni, da odgovorimo na njegov klic? Dejansko se podzavestno bojimo, da bi Jezus tudi nas povabil tako, kot je učence ob jezeru. Gotovo bi hotel od nas takojšen in nedvoumen odgovor. Ni dovolj le trenutni pristanek na Jezusovo vabilo, ampak ga mora potem potrjevati vse naše življenje. Veliko energije in premagovanja je treba, da ostanemo zvesti svojemu Gospodu in Učitelju.
V mladih možeh ob Genezareškem jezeru je bilo hrepenenje po luči, ki jo je napovedoval prerok, zelo živo. Ta luč jim je omogočila, da so se hitro odzvali. Isto hrepenenje živi v Cerkvi do danes. Videli so Gospodova dela. Postali so njegove priče. Čutili so: »Približalo se je Božje kraljestvo!« Postali so »prototip« vseh, ki želijo živeti kot Jezusovi učenci. Niso bili razočarani. Po čem dejansko mi hrepenimo? Po odrešitvi? Po svetlobi, ki bi vsakega presvetlila? Jezus kliče tudi nas, sedaj in tukaj. Vabi nas, da pogumno posnemamo apostole. Preprosto rečeno: Da se zanesemo nanj. Apostoli nam zagotavljajo: »Vredno je!«
Jože Č.