Prihod Sina človekovega

   »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«

    »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«

Lk 21,25-28.34-36

REŠITEV JE V BOGU

   Vstopili smo v leto vere. Papež Benedikt XVI. nas vabi k spreobrnjenju srca, kar je temelj nove evangelizacije. Ta ni toliko v novih strukturah, ampak v spremembi našega mišljenja. Narediti moramo vse, da se vrnemo k prvobitni vernosti in tako spremenimo stil svojega življenja, da bo krščanstvo pridobilo prvotno svežino in postalo pravo, pristno služenje, namenjeno vsem ljudem. V času ekonomske krize, ki je posledica moralne krize, stopa vedno bolj v ospredje človek, ki je brez službe, brez osnovnega za preživetje in brez človeškega dostojanstva. Zato nas advent vabi, da v bližnjem prepoznamo Kristusov obraz, da ob materialni stiski ne vidimo le človekove telesne potrebe, ampak klic po Odrešeniku, ki nas sprejema celostno in nas vabi, da sprejmemo njegovo ljubezen. On je, po Jeremijevih besedah, za nas veliko upanje, saj se bo imenoval »Gospod, naša pravičnost!«

   Prerok Jeremija (33,14-16) govori o upanju. Kaj potrebuje narod, ki se je znašel v suženjstvu? Močno upanje in vero, da rešitev pride, kajti Bog ne prelomi nobene obljube. Zato je prerok Jeremija poslan, da zasužnjenemu narodu oznani, da prihaja odrešitev. Tudi mi, ki smo zašli v materialno, moralno in duhovno krizo, smo na pragu rešitve, če zaupamo Gospodu. Gospod nam želi pomagati, samo odpreti se mu moramo. Zato je naš odgovor Bogu: »Zgodi se tvoja volja!«

   Apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom (3,12-4,2) prosi, naj nas Gospod obogati in napolni z ljubeznijo med seboj in do vseh. Brez ljubezni človek ni nič. Zato se trudimo za ljubezen, ki je merilo vsega! Vsakdo je namreč poklican, da utrdi svoje srce, da bo sposobno izvrševati dobra dela. Ne v lepih besedah, ampak v delih se prepozna in prekali človeška ljubezen. To je tudi recept za izhod iz materialne in duhovne krize.

   Jezusove besede zapisane v evangeliju po Luku (21,25-28.34-36) nas postavljajo na realna tla. Ta svet, v katerem živimo, ni nekaj večnega, ampak ga čaka konec. Kdaj bo ta konec, ne ve nihče, niti Sin človekov, ampak le Oče. Zato so vsi poizkusi napovedovanja konca sveta jalovi. Pride zagotovo, verjetno takrat, ko bomo to najmanj pričakovali. Spremljala ga bodo velika znamenja, ki bodo vzbujala strah tistim, ki ne zaupajo v Boga in njegovo previdnost. Jezusovi učenci se nimamo česa bati, če nam srca niso obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in raznimi življenjskimi skrbmi. Čaka nas novo, popolno življenje. Ali ga bomo dosegli? Bomo, če se trudimo, da ne bi bili zgolj kristjani v teoriji, ampak v praksi. Advent nas vabi, da smo budni in ves čas pripravljeni na Jezusov prihod. Povabljeni smo k molitvi, ki nas zbližuje z Bogom. Prizadevajmo si, da bo naše srce odprto za Boga, sicer lahko zapademo v negotovost in strah, ki je posledica greha in notranje teme. Samo Bog nam ponuja odrešitev vseh naših težav, če živimo v skladu z Božjo voljo, delamo dobra dela, ki nam jih narekuje ljubezen do bližnjega, in pričamo za velika Božja dela. Pri tem pa računajmo na Božjo milost, brez katere ne moremo veliko - pravzaprav ničesar - narediti.