Bog daje večno življenje
Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«
Lk 20,27-38
VSTAJENJE MRTVIH
Evangelij te nedelje obravnava posmrtno življenje, ki je ena temeljnih resnic v krščanski veri, saj v veroizpovedi molimo: »Verujem v vstajenje mesa in večno življenje.« Danes je večina prepričana, da smeš vse in da ti nihče nima pravice omejevati svobode. Dokler imamo pred očmi posameznika, ki si po svoje kroji življenje, njegove pravice v glavnem razumemo. Zelo pa se zaplete, ko posameznik svojo popolno svobodo razširi na medčloveške odnose, ko postane tiran in mu nobena stvar ni več sveta in nedotakljiva. Ko ljudje postanejo samo stvari, ki jih lahko po mili volji uporablja, naenkrat nismo več ljudje. Vsi pa vemo, da je človek več kot nek predmet in tudi več kot žival. Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti ter zato do neke mere sveti in nedotakljivi. Kot ustvarjena bitja nimamo samo človeškega dostojanstva, ampak v sebi nosimo tudi Božjo podobo in posledično tudi kal večnosti.
Res je smrt konec našega zemeljskega življenja, toda hkrati je tudi nov začetek v onostranstvu. O tem nam spregovori Jezus, ki odgovarja na vprašanje saducejev, čigava bo žena ob vstajenju mrtvih. Če iz vprašanja saducejev zeva posmeh njej, katere telo si je vzelo sedem mož, a kljub temu od sebe ni dala nobenega sadu, Jezus tiste, ki ga poslušajo, vabi k povsem drugačnemu, Božjemu pogledu na človeka. Ta je v polnosti prepoznanja Božje podobe v človeku, ki ga njegov Stvarnik ljubeče kliče po imenu in mu podarja dostojanstvo Božjega otroka. Otroci vstajenja so enaki angelom v nebesih, ker so Božji otroci. Jezus s tem odgovorom vsakega izmed nas vabi, da zato, ker smo ustvarjeni za odnos z Bogom, tudi odnose s svojimi bližnjimi presojamo v luči Božjega pogleda. Vabi nas, da na bližnjega, ki nam je podarjen, gledamo kot na »Božjo mojstrovino«; da v njem prepoznavamo polnost Božje podobe in svojo poklicanost, da se mu v nesebični ljubezni vedno znova podarjamo.
Ker smo Božji otroci, otroci vstajenja, pomeni, da se našega življenja ne dotika smrt. Nič več nas ne zastruplja strup delitev in ločevanja. Lahko namreč živimo iz tega, da se nam je Bog podaril v Kristusu in se v njem tudi mi lahko podarimo vsem. Greh je odpor in upor, da bi v celoti živeli bratstvo in sestrstvo. Zato greh prinaša smrt. Zastira in zakriva nam Božje obličje in onemogoča, da bi Boga spoznali kot svojega Očeta. Jezusove besede »Kdor veruje vame, vekomaj ne bo umrl« torej pomenijo naslednje: kdor živi v Jezusu, kogar vodi Njegov Duh, ne bo dal niti najmanjšega prostora sovraštvu in žalosti do kogarkoli. Kdor bo vedno znova hote uresničeval skrivnost sprave, ki se dogaja v zgodovini, in odgovarjal na Božji klic, naj živimo v sožitju z ljudmi, ne bo nikdar izpadel iz življenja, tistega življenja, ki izhaja iz Boga. Bog, ki mu podarja to življenje, bo postal njegov Bog, kakor je Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.
Jože Č.