Bog odpušča skesanemu grešniku
Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Lk 18,9-14
PRAVA MOLITEV
Že nekaj nedelj razmišljamo o molitvi. Današnji evangelij nam želi povedati, da je treba pravilno moliti. O molitvi veliko govorimo, a jo premalo prakticiramo. Vzrok je najbrž v tem, da ne vidimo učinkov svoje molitve. Razloga za našo neuspešnost sta predvsem dva: prvi je naša nepotrpežljivost, da hočemo videti takoj rezultate, drugi razlog pa je morda ta, da ne znamo moliti. Evangeljska prilika o dveh molivcih, o vzvišenem, vase zagledanem farizeju in o ponižnem ter skesanem cestninarju, je dovolj zgovorna. Pravilno moli tisti, ki je majhen pred Bogom in velik v svoji ponižnosti. Bog je neskončno dober in velik, a hkrati popolnoma dosegljiv slehernemu človeku, če je s ponižnostjo in preprostostjo odprt za njegove navdihe.
Na začetku Svetega pisma, Bog sprašuje človeka: »Adam, kje si?« To vprašanje je namenjeno vsem ljudem. Sprašuje nas: Kje se trenutno nahajaš? Kaj je nastalo iz tvojega življenja? Ko si začnemo postavljati ta vprašanja, se srečamo s samim seboj. Prav soočenje s samim seboj je pogoj za srečanje z Bogom. Pot do Boga vodi vedno skozi naše srce. Da bi Jezus privedel človeka do tega koraka, je govoril v podobah. V evangeliju je skrito vprašanje: komu od teh dveh oseb iz prilike smo mi najbolj podobni? Oba sta prišla molit, vendar sta dosegla različne rezultate, odvisne od notranje drže. Tisti, ki je veljal na zunaj za uglednega in »dobrega«, se je vračal na svoj dom takšen, kakršen je prišel. Pri njem se ni nič spremenilo. Medtem je drugi človek, ki je veljal v očeh sveta za »pokvarjenega« in »ničvrednega«, doživel notranje prerojenje. Prišel je skrušen v tempelj, toda zapustil ga je okrepljen, prišel je kot grešnik, zapuščal ga je opravičen. Farizej je »molil sam pri sebi« - njegove misli so krožile samo okoli njega samega, nikoli pa ni prišel »sam k sebi«. Takšen človek se ne more srečati sam s seboj in niti z Bogom. Naslednja zanimivost je, s kom se primerja. V svoji molitvi omenja roparja, goljufa, zlobneža in tudi ubogega cestninarja. Ne samo, da si ni postavil visokih moralnih zahtev, ampak ni imel srca za te nesrečne ljudi. Hvalil se nje s tem, kaj vse je naredil in podaril. To je sicer hvalevredno, vendar ničesar ni dal iz srca, da bi s tem podaril tudi del samega sebe. Dajal je iz svojega preobilja.
Ruski pisatelj Dostojevski je v enem izmed svojih romanov zapisal: »Če človek spozna v svoji notranjosti slabosti in sence ter jih prizna, na ta način naredi že prve korake proti notranjem očiščenju, notranji svobodi.« V takšnem stanju skromnosti, toda ne brez časti in samospoštovanja, je cestninar stopil pred Boga. Kaj je lahko v nasprotju s farizejem ponudil Bogu? Nič, razen samega sebe in svoje grešnosti: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Ni kazal na druge s prstom, da bi s tem sebe povzdigoval. Naj nam Gospod pomaga, da bi znali prav moliti, s preprostim srcem in pravo ponižnostjo.
Jože Č.