Bog pomaga do pravice
Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Lk 18,1-8
VZTRAJNA MOLITEV
V današnjem evangeliju Jezus svojim učencem pravi, naj neprestano in vztrajno prosijo Boga. Kakor je bila prošnja uboge vdove uslišana, tako bo tudi Bog uslišal naše vztrajne in ponižne molitve. »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat!« je rekel sodnik. Včasih je treba biti zelo nadležen, da si izprosiš določeno pravico. Na enak način bi moral biti vztrajen pri Bogu. Marsikdo reče: »Saj ga vsak dan prosim, a me ne usliši!« Ni dovolj, da prosimo, ampak je treba s svojim življenjem pokazati, da iščemo Božjo voljo in jo tudi poskušamo izpolniti. Bog nam sicer neprestano daje svojo milost, ampak tudi mi moramo kaj narediti, da se ta milost udejanji in pomnoži.
Verjetno je vsakdo izmed nas doživel ljudi, ki znajo biti zelo nadležni. Posebej otroci znajo biti zelo vztrajni pri svojih prošnjah, dokler ne dosežejo svojega. Če nas ljudje neprestano nadlegujejo s svojimi majhnimi in velikimi prošnjami, se zgodi, da nam postane počasi dovolj, tako da nam gredo na živce. V to vsakdanje dogajanje nam Jezus prikaže v svoji priliki. Sodnik je bi znan po tem, da se ni oziral na nikogar, samo da je dobil tisti svoj denar za pravne usluge. V priliki govori o ubogi ženski, vdovi, ki ga hodi prosit, da ji pomaga v njeni zadevi. Kljub temu, da nima denarja, da bi ga nagradila, se odloči, da ji pomaga. To ne stori iz dobrodelnosti, ampak, da se je končno reši, saj mu že gre na živce. To žensko je Jezus svojim učencem postavil za vzor. Od nje se lahko učimo, kakšno moč ima neprestana in vztrajna molitev. Če je lahko vztrajna prošnja prisilila nepoštenega sodnika, da se je zavzel za ubogo vdovo, tem bolj lahko tudi vztrajna molitev najde odgovor pri pravičnem Bogu. Kdor neprestano ponižno in vztrajno moli, temu bo Bog gotovo prišel na pomoč. Mi pa si lahko postavimo nekaj vprašanj: Ali verjamemo v to? Kako je z našo vztrajnostjo pri molitvi? Ali igra molitev v našem življenju sploh kakšno vlogo? Vztrajnost in potrpežljivost v molitvi sta težki, saj pogosto ne najdemo pravega stika z Bogom in se nam zdi, da molimo »v prazno«. Tako se z opuščanjem molitve naš odnos z Bogom krha, dokler ne izgubimo stika z njim. Naša pričakovanja so večkrat prevelika ali celo napačna. Pričakujemo, da bomo takoj uslišani, in pozabljamo, da Bog ni avtomat, ki nas servisira tako, kot si želimo. Jezusovo življenje nam razodeva, da resnična molitev raste iz močne povezanosti z Bogom. Vse svoje skrbi in želje izrečemo Gospodu in jih podredimo njegovi volji.
Ali je naša vera dovolj močna, da kljubuje duhu tega sveta? Svet gre svojo pot, kristjani pa moramo biti sol in luč, ki bo dala okus današnjemu svetu in ga razsvetlila z Gospodovim žarom. Tu nam pogosto zmanjkuje volje in vztrajnosti. Pogosto naša vera peša, ker ne postavljamo molitve na najpomembnejše mesto v svojem življenju. Jezus se sprašuje, če bo še našel vero na zemlji, ko pride, ker nas pozna in se zaveda, da smo mnogokrat nezvesti in nimamo prave vztrajnosti. Zato še posebej prosimo Boga, naj nam da svojo milost, da bi zmogli in znali vztrajati v molitvi in izprositi milost za svet, v katerem živimo.
Jože Č.