Koledar dogotkov

Last month November 2019 Next month
M T W T F S S
week 44 1 2 3
week 45 4 5 6 7 8 9 10
week 46 11 12 13 14 15 16 17
week 47 18 19 20 21 22 23 24
week 48 25 26 27 28 29 30

Prijava

Pohvala hvaležnega ozdravljenca

   Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Lk 17,11-19

 

ZNAMO BITI HVALEŽNI?

   Današnji evangelij nam spregovori o hvaležnosti. Hvaležnost je lepa vrlina, s katero izrazimo zahvalo drugemu človeku, ki nam je kaj dobrega storil ali Bogu za neštete darove, ki jih dobivamo od njega. Večina ljudi živi v prepričanju, da imajo pravico do vsega, da je vse samoumevno in zato ne znajo biti hvaležni. Zdravje je na primer vrednota, ki jo postavljamo na prvo mesto. Ko nas doleti kakšna bolezen, se takoj pritožujemo: »Zakaj je doletelo prav mene!« Ko nas zdravniki spravijo k sebi, zelo hitro pozabimo, kako je bilo v času bolezni in spet živimo po starem. To je bila tudi Jezusova izkušnja, ko je ozdravil deset gobavcev: samo eden se mu je prišel zahvalit in ta je bil tujec – Samarijan – za jude manj vreden človek. Ali ni ravno v tem nekaj presenetljivega, da so tisti, ki so se imeli za elito, vse jemali kot samo po sebi umevno? Samarijan pa je v svojem življenju dojemal vse kot nekakšen dar, za katerega mora biti človek hvaležen.

   S hvaležnostjo je pogosto veliko problemov tudi v družinah. Otrokom se pogosto zdi, da pač tako mora biti, da starši itak morajo poskrbeti zanje, zato marsikdo ne izkazuje hvaležnosti svojim staršem. Zato se starši včasih sprašujejo, kaj bi še morali narediti, da bi jim bili otroci hvaležni za vso ljubezen, dobroto in vzgojo. Hudo je, ko drugi ne opazi tvoje ljubezni in te zavrže. Vendar ne obupajmo: morda se bo čez čas eden izmed njih vrnil in izrekel besedo hvala. Takrat bo vsa naša ljubezen poplačana. Jezus je zahteval hvaležnost, vendar ne zase. Saj je rekel: »Ali ni nihče drug prišel nazaj in izrazil Bogu zahvalo za ozdravitev kot ta tujec?« Pomembno je, da pride človeku v zavest, da mora biti hvaležen svojim soljudem in predvsem svojim najbližjim za vse, kar prejema od njih. Človek, ki se ne zna zahvaliti za majhne stvari, bo tudi pri velikih stvareh pozabil biti hvaležen.

   Hvaležnost je na srečo nekaj, za kar se lahko odločimo. Pristno hvaležnost preprečujeta dve oviri: nezaupanje in strah, da bi bili odvisni od drugega. Hvaležnost dobi svojo moč šele, ko jo človek ubesedi. Pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da se zlije v besede. Hvaležni smo lahko ne glede na osebno počutje in okoliščine. Tudi če hvaležnosti iz različnih razlogov ne pokažemo izrazito, je še vedno pristna. Pomembno je, da nas želja po zahvaljevanju nikoli ne mine. Bogu se lahko zmeraj zahvaljujemo in ga slavimo, saj je naš Bog, Stvarnik, ki nas najbolje pozna; predenj pa gremo taki, kakršni smo, vedno ubogi. Kdor zna biti hvaležen, tudi v drugih prebuja hvaležnost, pravi sveti Janez od Križa. Človek, ki je hvaležen, je tudi srečen, zadovoljen, ker zna v ljudeh in stvareh najprej videti dobro. Hvaležnost nam odpre oči, da se znamo veseliti majhnih stvari. To v naših srcih prebuja slavljenje Boga in s tem blagoslov za vso okolico.

  

                                                                                         Jože Č.