Prosimo za močno vero
Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«
Lk 17,5-10
POŽIVI NAM VERO
Apostoli so rekli Jezusu: »Pomnoži nam vero!« Z istimi besedami bi se morali tudi mi obračati na Jezusa, saj prvotna gorečnost navadno zelo hitro ugasne. Namreč čas, ko naša vera ni na prepihu, ko lahko človek živi, kakor se mu zljubi, ni naklonjen pristnemu krščanstvu. Kristjani moramo tako živeti, da bomo s svojim življenjem druge vznemirjali. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi nas ta svet potegnil vase in bi pozabili na njega, ki nas je poklical v življenje, nam zaupal poslanstvo in nas v nebesih pričakuje, da bi z njim uživali večno veselje. Zato je sedaj pravi čas, da se prebudimo, pogledamo v svoje življenje in prosimo Jezusa, naj nam pomnoži vero, upanje in ljubezen. Tako bomo ohranili zaklad vere in ga ubranili pred napadi hudega duha, ki nam ga hoče preko blišča in lagodnega življenja tega sveta uničiti.
Kako velika je naša vera? Kakšno zaupanje imamo mi v Boga? Kaj ima prednost v našem življenju? To so zelo pomembna vprašanja, na katera si mora vsak izmed nas odgovoriti. Velikokrat naše življenje oblikujejo druge silnice. Pogosto mislimo, da moramo vse sami narediti in pozabljamo na dejstvo, da je z nami Bog. Ne zavedamo se, da on dela za nas. Vedno je z nami, tudi takrat, ko mislimo, da je nekje zelo daleč. To se zgodi, ko dajemo prednost drugim stvarem, Boga pa postavimo med manj pomembne stvari. Toda, ali se ne spomnimo na Boga le takrat, ko nam gre slabo, ko smo na dnu in ne vemo, ne kod ne kam? Pogosto so to trenutki, ko se znova zavemo, da vsega pač ne moremo storiti sami. On nam podaja roko, da lahko znova vstanemo. Ko se naša vera okrepi, lahko iz nje črpamo moč in pogum, da lahko najdemo izhod iz krize.
Jezus je apostolom odgovoril: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: 'Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,' bi vam bila pokorna« S tem je Jezus želel povedati, da ima vera neskončno moč. Zakaj te moči vere ne moremo v svojem življenju dejansko uporabljati? Edini odgovor je, ker dvomimo in ne upamo pred drugimi pokazati, da verujemo. To je slabo. Treba je premagati strah, da nas drugi ne bodo razumeli, in računati z Bogom, ki bo naše slabost odpravil s svojo milostjo in blagoslovom. Vera pomeni zaupati Kristusu, ga sprejeti, hoditi za njim do konca, pustiti mu, da nas preoblikuje, da naredi mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče. V mesecu rožnega venca se še posebej izročamo nebeški materi Mariji z molitvijo rožnega venca. To je najmočnejše orožje zoper zlo. To poglablja našo vero. Marija je vzor vere v vsej ponižnosti in predanosti Bogu. Naj bo naša učiteljica in priprošnjica pri Bogu.
Jože Č.