Koledar dogotkov

Last month December 2019 Next month
M T W T F S S
week 48 1
week 49 2 3 4 5 6 7 8
week 50 9 10 11 12 13 14 15
week 51 16 17 18 19 20 21 22
week 52 23 24 25 26 27 28 29
week 1 30 31

Prijava

V večnosti ima vse drugačno vrednost

   Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.

   Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹

   In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹

Lk 16,19-31

 

LJUBEZEN DO UBOGIH

   Današnji evangelij nam predstavlja dramo, ki govori o bogatinu in ubogem Lazarju. Na žalost tudi danes poznamo svet bogatih in revnih. Ob poslednji sodbi bodo sojeni tisti, ki so v tem zemeljskem življenju brezobzirno ravnali z ubogimi. Socialna nepravičnost vedno bolj bode v oči. Zato papež Frančišek neprestano opozarja na solidarnost s tistimi, ki smo jih porinili na rob družbe. Kot kristjani se zavedamo, da nam ne sme biti vseeno, kako živi naš bližnji. In vendar se mnogi obnašajo kot bogatin, ki ubogemu Lazarju ne privošči skorjice kruha. Naše krščanstvo ne bo presojano po tem, ali smo se dobro naučili vse molitvice, ampak po naši ljubezni in solidarnosti. Košček kruha, kozarec vode, spodbudna beseda obupancu, stisk roke bolnemu, to bi naredil Jezus, ko bi ponovno prišel med nas kot človek. Posnemajmo ga!

   Zgodba o bogatinu in ubogem Lazarju je podobno kot zgodba o izgubljenem sinu prišla v svetovno literaturo. Jezus je v tej priliki v nekaj besedah izrazil, kakšno je življenje. Ta krivična drama se odigrava skozi vso zgodovino. Tako je prilika zelo aktualna za današnji čas. Je svet, ki je zelo bogat. Shrambe so prenapolnjene. Presežke hrane masovno uničujejo. Reklame ustvarjajo vedno nove potrebe, umetne potrebe in s tem pospešujejo trgovino. Na drugi strani je svet, v katerem vsako minuto umre človek zaradi lakote in otroci brskajo po smeteh, da bi našli kaj za pojest. Nevzdržnost tega položaja nam mora znova priti v zavest. Ne smemo ostati brezbrižni in čakati, da se bo samo uredilo. Res je bogatin tisti, ki najlažje učinkovito pomaga revežu. Ima svobodo. Lahko zapusti svoj udobni svet in vstopi v svet Lazarjeve samote, v njegov obupan svet in naveže stik z njim. Vendar tega ne stori. Zaprl je vrata, ne samo svoje palače, temveč tudi svojega srca in mišljenja. Ljudje, podobni bogatinu, čutijo isto, ker jim je v življenju vse podarjeno in imajo vsega v izobilju. Tako ne občutijo bolečine in žalosti okrog sebe. Zaradi uspeha in vpliva imajo vedno debelejšo kožo.

   Potem sta oba umrla. Naenkrat se je vse spremenilo. Sedaj je Lazar sedel za bogato obloženo mizo, medtem ko je bogatin trpel. Vendar sta bila vsak na svojem kraju in komunikacija ni bila več mogoča. Bogatin na zemlji ni hotel imeti sočutja z Lazarjem, ni hotel z njim navezati stika, ga razumeti in mu pomagati. Sedaj to ni več mogoče. Kar smo delali v tem življenju do telesne smrti, gre z nami. Zato je zelo pomembno, kako živimo tukaj in zdaj, kakšni so naši odnosi do ljudi okoli nas, zlasti še do ubogih in odrinjenih na rob družbe. Ni le vprašanje, ali jim damo nekaj centov, ampak, ali jih sprejemamo kot svoje brate in sestre, jim nudimo toplo besedo in prijazen nasmeh. V vsakem izmed njih je trpeči Jezus, ki nas prosi za kozarec vode. Mi imamo popolno svobodo, da jih ali zavrnemo, jih ignoriramo, jim damo nekaj drobiža in se obrnemo proč, ali pa jim iz srca pomagamo ne le z nekaj denarja, ampak predvsem s toplo besedo, z nasmehom na ustnicah: le tedaj bomo prejeli Božji blagoslov.

  

                                                                                          Jože Č.