Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.
Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹ Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«
In rekel je: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdélil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.
Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15 1-32
BOG RAD ODPUŠČA
Današnji evangeliju nam govori o veselju nebeškega Očeta nad vsakim grešnikom, ki se spreobrne in se vrne v očetovo hišo. Odlomek iz današnjega evangelija bi nas moral spraviti v dobro voljo, saj nam govori o tem, da se človek nikoli ne more niti tako izgubiti niti svojega življenja tako zavoziti, da ga Bog ne bi sprejel, če se spreobrne. Gospod nas išče, če smo se izgubili in zašli na s poti, in je vesel, ko nas zopet najde. In ko nas najde, ne obsoja, ampak velikodušno odpušča in nas sprejme za svoje sinove in hčere.
Mnogi mladi ob svoji polnoletnosti odidejo od staršev in se izgubijo. Podobni so mlajšemu sinu, ki je od očeta zahteval doto, ki mu pripada, nato je odšel od njega in vse zapravil z razuzdanim življenjem. Mnogi starši zelo trpijo ob takšnih otrocih, ki nočejo poslušati nasvetov in rinejo v težave. Veliko je takih, ki po končani šoli ne dobijo primerne službe in izgubijo smisel življenja, ker se jim je podrlo vse, kar so kot otroci in mladostniki verjeli. Kljub temu moramo biti sposobni dati vsakemu novo priložnost. To je ena od oblik usmiljenja, o kateri papež Frančišek pogosto govori. Če Bog ne obupa nad nami, moramo tudi mi dati pravico slehernemu, da se lahko vrne nazaj tja, kjer je njegov dom, ki sprejema, posluša, odpušča in daje nove priložnosti.
Skesani sin je obžaloval svoje dejanje. Ko je vse zapravil in pristal na družbenem dnu, se je spomnil svojega doma, svojega očeta in njegovih služabnikov, ki imajo vsega v izobilju. Sklenil je, da se vrne, ne glede na ceno. Odločil se je in se opogumil, da stopi pred svojega očeta, v vsej ponižnosti in ga prosi odpuščanja. Zaveda se, da je storil težak prestopek, saj je zapravil svoj del očetovega premoženja. Ubog in reven se je vrnil na svoj dom in očeta, ki ga je čakal in iskal, prosil: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin!« Krivdo je težko priznati, a to je prvi korak na poti spreobrnjenja. Oče ga ni sprejel kot svojega služabnika, ampak kot sina. Vrnil mu je dostojanstvo, ki ga je s svojim dejanjem izgubil. Takšen je naš nebeški Oče. Če ga prosimo odpuščanja, nam velikodušno odpušča, saj je neskončno usmiljen. On nas išče, ko živimo mimo njega. Kakor koli daleč se človek oddalji od Boga, v katere koli globine se zaplete, ga Bog ne pušča samega.
Ko je veliki ruski pisatelj Dostojevski čutil, da se njegovo življenje bliža koncu, je prosil svojo ženo, da prebere 15. poglavje iz Lukovega evangelija. Z zaprtimi očimi je napeto poslušal in nato rekel: »Otroci, ne pozabite nikoli, kar ste pravkar slišali. Obdržite za vse življenje neomajno zaupanje v Boga in ne podvomite nikoli v njegovo odpuščanje. Imam vas zelo rad. Toda moja ljubezen je nič v primerjavi z neskončno ljubeznijo, ki jo ima Bog do vseh ljudi, ki jih je ustvaril. In če boste v svojem življenju imeli nesrečo in boste povzročali zlo in se na ta način začeli pogubljati, ne dvomite nikoli v Boga. Vi ste njegovi otroci. On se bo vaše spreobrnitve razveselil, kakor se je veselil, ko je našel izgubljeno ovco oz. ko se je vrnil izgubljeni sin.« Naj nam Gospod pomaga, da bi uvideli in začutili to neskončno ljubezen, s katero nas ljubi in nam želi dati samo najboljše. Njegovi otroci smo in tega nikoli na pozabimo.
Jože Č.