Odpoved prinaša svobodo
Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.
Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Lk 14,25-33
ODPOVED SAMEMU SEBI
Jezus v današnjem evangeliju uporabi precej trde besede: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec!« Ne znamo si predstavljati, da bi zaradi Jezusa zavrgli tiste, ki jih imamo radi. Tisti, ki hoče postati njegov učenec, mora sprejeti križ in spremeniti prioriteto stvari in vrednot. Zelo dobro je, da temeljito premislimo svojo odločitev, kot mora tisti, ki gradi, dobro premisliti, če bo imel dovolj sredstev, da bo lahko dokončal tisto, kar je nameraval zgraditi. Tudi tisti, ki se odloča za Jezusa, mora temeljito premisliti, ali bo imel dovolj moči, da bo mogel sprejeti tisto, kar on zahteva. Pogosto nam zmanjkuje moči, ker preveč računamo na svojo moč, premalo pa na podporo in pomoč Jezusa, ki nas vedno spremlja na naši poti.
Jezus pravi, da je biti njegov učenec pred naravno ljubeznijo in naklonjenostjo do kogarkoli. S tem pokaže, da je temelj in izvir življenja v Božji ljubezni. Le-ta je merilo razločevanja za vsako drugo stvar. A za človeško srce to ni samo po sebi umevno. Če hočemo živeti v polnosti, moramo umreti sebi. Nositi križ pomeni umreti svetu. S tem resnično vstopimo v vero, ki postane v Jezusu korenina našega življenja. Če hočemo narediti ta prehod, nenehno potrebujemo modrost od zgoraj. Odkritje Božje modrosti vedno vsebuje notranje veselje. Ta odpoved sebi, družini in imetju se še posebej odraža v duhovnem poklicu. Ko nekdo zasliši Božji klic, ga ta tako prevzame, da z veseljem zapusti vse, kar je posvetnega, in je popolnoma pripravljen na hojo za Jezusom. To ga navdaja z radostjo in popolno pripravljenostjo za služenje bratom in sestram. To zmore samo, če je tesno povezan z živim Jezusom. Enako velja za slehernega kristjana. Brez povezave z Jezusom, je tudi naše služenje bolj klavrno. On, ki kliče vsakogar izmed nas, nam daje tudi moč, da vztrajamo v hoji za njim v služenju bližnjemu.
Evangelist Luka pravi, da Kristusovega učenca prepoznamo po treh značilnostih. Prva je, da se odpove vsemu svojemu imetju: dobrinam in privilegijem. Drugi dve pa sta: popoln Kristusov učenec odpušča in z drugimi deli zastonjsko Božjo usmiljeno ljubezen in ostaja zvest v preizkušnjah, ker potrpežljivo živi mir. Učenec nič več ne živi samo iz sebe in zase, ampak v popolnem zaupanju v Boga, ki vse to podarja. V življenje resnično zaupamo in ga okušamo šele takrat, ko prenehamo zaupati v dobrine in stvari. Jezus svojemu učencu razodeva in obljublja življenje. On nam je priboril življenje na križu, zato nas vabi, da tudi mi nosimo svoje križe za njim. To je pogoj, da smo lahko njegovi učenci. Sam pravi: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj ne more biti moj učenec!« Ni težko sprejemati Jezusa, ko smo zdravi in uspešni, ko nas pa doleti bolezen, poslovni neuspeh, kriza v zakonu, smrt ljubljene osebe, v hoji za njim omagujemo. Za Jezusom hodimo z vsem, kar smo in kar imamo, s križem, ki so nam ga naložili drugi, in s preteklostjo, ki smo jo sami zakrivili. Tu je Gospod, ki nam pomaga nositi naš križ, če zaupamo vanj in mu dopustimo, da nam pomaga. Prosimo ga, naj nam pomaga, da bi zaupali vanj in mu predali vse svoje težave, strahove, bolezen, kajti on nas rešuje in nas ozdravlja.
Jože Č.