Kdor se ponižuje, bo povišan
Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«
Lk 14,1.7-14
PRVI BODO POSLEDNJI ...
Današnji evangelij nam govori o izbiri sedežev: Jezus je v hiši uglednega farizeja, ki ga je povabil na slovesno kosilo opazil, da so si gostje izbirali prve sedeže. Zato je navzočim dejal: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sedaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe.« Sodobnik ne razmišlja tako kot Jezus, saj meni, da komolčarstvo in borba za prva mesta ni nič slabega. Iskanje prvih mest in najboljših sedežev je namreč vsakodnevna praksa. Vedno hočemo biti v ospredju, da bi nas drugi opazili in nas sprejeli v svoj elitni krog izbrancev. Kljub temu moramo priznati, da brez tistih, ki so v ozadju, nepomembni in odrinjeni, ni pravega razvoja in pravične družbe. Bodimo zadovoljni s tem, da smo bolj v ozadju, kajti Bog vidi v srce in ve, kdo ga ima rad in dela dobra dela.
Že bežen pogled po ljudeh je Jezusu dal vedeti, da med gosti ni bilo ubogih, slepih, revnih. To dejstvo ga je spodbudilo, da je spregovoril o nesebični, nepreračunljivi ljubezni. Gostitelj je namreč povabil samo tiste, od katerih je lahko pričakoval, da ga bodo ob prvi priložnosti povabili tudi oni. Bil je preračunljiv. Jezusov učenec pa mora imeti drugačno načelo. Dajati mora, ne da bi pričakoval, da mu bo povrnjeno. Jezusov učenec naj daje iz ljubezni, ne da bi zato hotel prejeti plačilo, pomagati mora soljudem, ne da bi za to pričakoval hvalo. Jezus zahteva od svojih učencev, da povabijo uboge, prizadete, ljudi z roba družbe in tiste, ki jim ne morejo povrniti. Njihovo dobro delo jim lahko povrne samo Bog.
Jezus želi, da ravnamo po njegovem zgledu. Tudi on je bil prijatelj ubogih, bolnih, revnih, zatiranih. Zanje si je vedno vzel čas. Komu ali čemu pa mi podarjamo svoj čas? Ali smo pripravljeni določen del prostega časa podariti ljudem, ki potrebujejo pomoč? Saj bi, a vse preveč pogosto najdemo izgovore, da moramo postoriti to in ono, iti v hribe ali kam drugam, ne zanima nas pa usoda pomoči potrebnih. Vse preveč iščemo svoje užitke in se družimo z ljudmi, ki nam lahko zagotavljajo določene privilegije. Skrb za uboge in pomoči potrebne radi prelagamo na druge, kajti mi nismo poklicani za tako delo. Kako zmotno mišljenje. Služiti bratom in sestram je največji privilegij, kot nam govori Jezus. Zato mu prisluhnimo in opustimo intenzivno iskanje zemeljskih privilegijev, ampak se odprimo Božji ljubezni, ki nas vabi k življenju iz čiste ljubezni, brez preračunavanja.
Jože Č.