Jezus je odrešenik vseh ljudi
Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Lk 13,22-30
REŠITEV JE V SLUŽENJU
V današnjem evangeliju učenci postavijo Jezusu zelo zanimivo vprašanje: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« Danes se s tem vprašanjem ubadajo predvsem nekateri starejši in morda ljudje, ki so se srečali s težko neozdravljivo boleznijo, ker se zavedajo, da se njihovo zemeljsko življenje nepreklicno izteka. Ko smo mladi in zdravi, ne mislimo na smrt in še manj na to, da se bomo pred svojim Stvarnikom zagovarjali glede trgovanja s talenti, ki smo jih prejeli. Preveč smo se navadili na to, da imamo pravico biti zdravi in srečni, a ne pomislimo, da nismo gospodarji, ampak le oskrbniki nad tem, kar ni naše, ampak nam je le zaupano za določen čas. Zato je Jezus apostolom odgovoril: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata!« To pomeni, da je za nas najbolj pomembno, da iščemo Božjo voljo in jo po svojih močeh, s pomočjo milosti, izpolnimo.
V svojem življenju namreč vstopamo skozi mnoga vrata. Mnoga so široka in vabljiva in velikokrat vodijo v pogubo. Kristus pa govori v današnjem evangeliju o ozkih vratih, skozi katera mnogi ne bodo mogli vstopiti. V romarskih cerkvah iz srednjega veka lahko velikokrat vidimo zelo resne ali celo zastrašujoče podobe, ki uprizarjajo Kristusa, ki se ob koncu zemeljskega življenja prikaže kot sodnik in Gospod. Na eni strani so prikazani srečni obrazi ljudi, ki so poveličani v večni slavi, in na drugi strani krivičniki, ki so prepuščeni strašanskim mukam in trpljenju, ki jih čaka v peklu. Namenoma je tudi prikazano, da so razni ljudje, ki so bili na visokih položajih v takratni družbi in Cerkvi, na obeh straneh. Pred Bogom ni nobenih privilegijev. Vsak bo sojen po svojih dejanjih. Te podobe niso zato, da bi nas hotele prestrašiti, ampak zato, da nas predramijo. Ob prihodu Sina človekovega bo prišlo na dan človekovo bistvo, njegova resnična življenjska kvaliteta. Vprašanja, kaj bo z nami, ko zapustimo zemeljsko življenje, ni vznemirjalo le ljudi v davnih časih, ampak je kako aktualno tudi danes. Vsakdo izmed nas mora razmisliti o svojem življenju: kaj delam, kako delam, kakšen sem v svojih odnosih, kako gledam na uboge – ali kaj naredim zanje …
Nebesa so odprta za vsakogar, a tja ne moreš priti križem rok. Kdor v tem življenju nič ne naredi za svojo večnost, bo podoben tistim, ki pridejo trkat na vrata, ko so ta že zapahnjena. Hišni gospodar bo odgovoril: »Ne vem, od kod ste. Pojdite proč od mene vsi, ki delate krivico!« Ni dovolj, da smo krščeni in da smo kristjani, temveč so potrebna dobra dela. Jezus pravi: »Lačen sem bi in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni!« (Mt 25,35-36). Kristjan mora biti sposoben, da zaznava stiske in da takšnim ljudem nudi pomoč. To je odločilno, kajti Jezus pravi, da kar smo storili ubogim, ljudem na robu družbe … smo storili njemu samemu. Prosimo ga, da nam s svojo milostjo pomaga, da bomo to tudi izpolnjevali.
Jože Č.