Kristusovi učenci prinašajo mir

   Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

   Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

Lk 10,1-12.17-20

OD GOSPODA POSLANI

   Začele so se počitnice, škofje so posvetili novomašnike in na vrsti so nove maše. Pri nas nova maša še vedno pomeni velik dogodek, ki se ga veseli vse občestvo. Počasi se tudi zavedamo, da je potreba po novih in navdušenih delivcih zakramentov vedno večja. Današnja liberalna družba želi izničiti veličino duhovniškega poklica, zato je pot duhovnika vsako leto težja in bolj negotova. Potrebujejo veliko poguma, da se spopadejo z zmotami sodobne družbe. To je mogoče samo z močno vero in zavedanjem, da so od Boga poslani v svet. V današnjem evangeliju beremo kako Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev po dva in dva tja, kamor je sam nameraval priti. Ne obljublja jim lahkega življenja. Sam pravi: »Pošiljam vas kot jagnjeta med volkove.« S seboj naj ne nosijo ničesar, ampak naj bodo opremljeni z močno vero in zaupanjem v Božjo previdnost. To odpira nove širjave, saj občutijo Božjo prisotnost in njegov blagoslov. Molitev je najmočnejše orožje, ki premaga vsakršno zlo in prinaša Gospodov blagoslov. Tega se premalo zavedamo tudi mi kristjani. Pri sebi imamo odlično orodje in prvo pomoč, ko smo v stiski. Brez Božje pomoči se ne da rešiti skoraj nič, zato mu radi zaupajmo in predajmo svoje delo v njegove roke.

   To še toliko bolj velja za duhovne poklice, ki jih zelo primanjkuje. Jezus jasno pove, kaj je treba storiti. Sam nam svetuje: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« (Lk 10,2) Te Jezusove besede so še posebej aktualne v današnjem času. Človeštvo je pač mislilo, večji kot bo napredek v znanosti in tehniki, manj bo na svetu stisk, manj gorja in več bo sreče. Ob tem so pozabili na Sveto pismo, ki jasno pravi, da človek ne živi samo od kruha, da materialne stvari, izobilje dobrin tega sveta ne morejo človeka trajno osrečiti. Kljub vsemu napredku na vseh področjih neprestano grozi našemu svetu obup in uničenje, če vanj ne bodo posijali žarki Božje ljubezni in usmiljenja. Nobena luč, pa naj bo še tako svetla ne zadostuje, če se človekova notranjost stemni. Niti najširše ceste in najbolj utrjeni mostovi nas ne morejo rešiti, če se pota človeškega hrepenenja in upanja končujejo v slepih ulicah obupa in brezsmiselnosti. Kam vse to vodi, vidimo iz vsakdanjih poročil in črnih kronik, ki poročajo o raznih grozotah, ki njih je sposoben tudi človek 21. stoletja.

   V takšen svet so poslani sedanji duhovniki in njihovi sodelavci. Zelo nujno je, da verniki molimo zanje, da jih podpiramo in jim pomagamo. Svet danes potrebuje duhovne ljudi, ki bodo s svojo molitvijo zgradili most med Bogom in človekom. Če se ta milost, ki povezuje Boga in človeka podre, potem se zrušijo tudi mostovi ljubezni in medsebojnega razumevanja ter spoštovanja med ljudmi in narodi. Prosimo torej Gospoda žetve, da med mladimi vzbudi nove duhovne poklice, ki nam bodo pomagali na poti skozi zemeljsko potovanje v nebeško domovino.

                                                                                             Jože Č.