Prihod Sina človekovega
»Toda v tistih dneh, po tisti stiski,
bo sonce otemnelo
in luna ne bo dajala svoje svetlobe.
Zvezde bodo padale z neba
in nebeške sile se bodo majale.
Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«
»Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«
»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.
Mr 13,24-32
POSLEDNJI ČASI
Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spominja na konec tega sveta. Božja beseda te nedelje govori o veliki stiski, ki bo prišla nad svet. Stiske bolj ali manj neprestano spremljajo človeštvo, tudi danes, ko je svet zajela gospodarska kriza, ki je posledica krize duha ali bolje rečeno zavrnitve Boga. Ljudje se premalo zavedamo, da nismo absolutni gospodarji, ampak nam je potrebna Božja milost, predvsem takrat, ko zaidemo v težave. Krizo mnogo lažje rešimo z zaupanjem v Božjo previdnost in njegovo pomoč. Bog je vedno z nami, samo ne slišimo ga, ker se ne ustavimo in gremo vase, v globine našega duha, kjer ga srečamo. Ko bomo prestopili prag večnosti in stopili pred Boga, ga ne bo zanimalo, kaj vse smo videli, kakšen avto smo vozili, kako smo bili uspešni v podjetju in podobne minljive stvari. Vprašal nas bo: »Ali si me imel rad?« Morda bomo rekli, da smo ga imeli radi. To je premalo, če naše besede ne bodo spremljali dokazi – to so dobra dela, ki smo jih naredili ljudem, ki so bili v stiski, a nam ne morejo povrniti naših uslug.
Prerok Danijel (12,1-3) nam govori o poslednjih časih, o stiski in zmedi, ki bo prišla nad ljudi. To bo čas Božje sodbe, ko bodo tisti, ki so delali hudo doživeli večno sramoto in gnusobo, tisti, ki so delali dobra dela, pa v veselje večnega življenja. Zato je zelo pomembno, da se trudimo za Božje kraljestvo. Vrata vanj nam odpira samo iskrena ljubezen, ki je zelo konkretna, podprta z dobrimi deli. »Tisti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, bodo kakor zvezde za vso večnost,« pravi prerok.
Taka zvezda je tudi duhovnik, ki je poklican od Boga, da s svojim življenjem pričuje in vodi ljudi k Bogu. Duhovnik je posrednik Božjih milosti in v Jezusovem imenu opravlja daritev, ki jo je Jezus opravil enkrat za vselej. O tem nam spregovori apostol Pavel v pismu Hebrejcem (10,11-14). Duhovnik ne govori v svojem imenu, ampak je Jezusov učenec. Odrešenje ni naša zasluga, ampak Božji dar. Zato sledimo Bogu in odprimo srca njegovi milosti. K temu veliko pripomore upoštevanje besed duhovnika, ko govori v Jezusovem imenu.
V evangeliju po Marku (13,24-32) nas Jezus spomni, da bo ta svet prešel in morali bomo odgovarjati za svoja dejanja v našem tuzemskem življenju. To se bo zgodilo dramatično, čeprav nihče, razen nebeškega Očeta, ne ve, kdaj se bo to zgodilo. Danes smo sposobni napovedati vreme zelo natančno. Skrbno opazujemo dogajanje okrog sebe in sčasoma smo si pridobili izkušnjo, da lahko kontroliramo dogajanje v naravi. Kako pa je z dogajanjem v naši duši? Za ta proces pa mnogi nimajo časa, čeprav je najpomembnejši. Kaj nam pomaga bogastvo, če nimamo časa za naš odnos z Bogom. Bog nas ljubi, zato nas hoče odvrniti od naših slabih dejanj, ki jih poizkušamo opravičiti pred seboj in drugimi. Njegov dramatični opomin je namenjen nam, da spremenimo svoje obnašanje in se tako rešimo. Namesto h grabežljivosti in pohlepnosti nas vabi k ljubezni do bližnjega, predvsem do revnih in ubogih, k razdajanju samega sebe v blagor bližnjega; le tako se bomo ob koncu časov znašli med množico izvoljenih.