Jezusovi učenci naj bodo vsi eno
Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.«
Jn 17,20-26
SPREJETI LJUBEZEN
V današnjem evangeliju smo brali Jezusovo velikoduhovniško molitev, v kateri je globoko izražena Jezusova želja, da bi se vsi kristjani ljubili med seboj in si bili čim bolj edini, kljub različnosti. Vsi kristjani nimamo vedno istega mnenja. To doživljamo v krogu prijateljev, znancev, sodelavcev, v družini in v župnijskem občestvu. Kljub različnostim moramo v osnovnih vprašanjih vere in oblikovanja našega krščanskega življenja spoštovati tisto temeljno zapoved, ki nam jo je dal Jezus, namreč zapoved ljubezni do Boga in sočloveka. Na žalost v vsakdanjem življenju mnogokrat kršimo to zapoved. Zavedati se moramo, da smo omejena bitja, Jezus pa želi od nas širino srca, da bomo zmogli biti ljubeči in dobri tudi do tistih, ki jim ne pomenimo nič.
Pri zadnji večerji je Jezus izrekel posebno prošnjo: »Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.« Preden je Jezus šel v smrt je prosil za apostole in za vse nas, da bi se nekoč vsi srečali v nebesih. Takšna je prava ljubezen: ne misli nase, ampak želi vse deliti z drugimi, ker srečen ne moreš biti sam. To lahko vršimo tudi sami: sprejemajmo vsakega človeka takšnega, kot je, odpuščajmo žalitve in se trudimo za medsebojno slogo. Tako bo Jezus v naši sredi in bo blagoslavljal vse, kar smo in kar imamo.
Začetek vsake ljubezni je preprosto sprejeti ljubezen, ki nam je darovana. Za vsakega izmed nas to najprej pomeni sprejeti ljubezen Boga, ki nas neskončno ljubi. V ljubezni se lahko daruje le tisti, ki ve, da je ljubljen. Ki se zaveda, da ga – četudi ga nihče drug ne – ljubi Bog. Tisti, ki spozna, da je ljubljen, se uči ljubiti brate in sestre tako, kot jih ljubi Bog; postaja vedno bolj podoben Njemu, je vedno bolj »v Njem« in »eno« z Njim. Ker je eno z Bogom, se zna veseliti vsega, kar mu Bog podarja: lepote življenja, katerih je deležen; bratov in sester, ki mu jih Bog pošilja na njegovo pot. Kdor resnično ljubi, v njih ne vidi tekmecev, ki ogrožajo njegovo prvenstvo pri Bogu in ljudeh, pač pa si želi, da bi skupaj z njim živeli polnost Božje darežljivosti. Kdor je v Bogu, zavrača zavist in ljubosumje, ki razdeljujeta, ranita in povzročata trpljenje. Nasprotno: veseli se darov svojih bratov in sester, njihove različnosti in mnogoterosti in skupaj z njimi gradi Božje kraljestvo v svetu. Odnos ljubezni je darovanje, podarjanje samega sebe, vse do zadnjega vlakna, do človekovega darovanja lastnega življenja za tiste, s katerimi deli svoje zemeljsko bivanje. »Človek je to, kar daje« (Silvano Fausti); postaja človek s tem, da daje; je v Bogu in eno z njim, kolikor daje. Saj ve, da je Bog zanj dal vse.
Jože Č.