Nova zapoved medsebojne ljubezni
Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Jn 13,31-35
ZAPOVED LJUBEZNI
Jezus je pri zadnji večerji dal apostolom novo zapoved, zapoved ljubezni. Ljubiti vsakega človeka je temeljna krščanska dolžnost, h kateri nas Jezus vseskozi vabi. Samo če bomo zmogli ljubiti, bomo zares posnemali Jezusa. Kdor sprejme Jezusov nauk in ga poskuša v svojem življenju uresničiti, temu se življenje zelo spremeni. Vendar je kljub vsem spremembam v življenju pri kristjanih nekaj drugačnega, nekaj po čem nas je mogoče prepoznati. To je tisto kar pravi Jezus v današnjem evangeliju: »Po tem bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen drug do drugega.« To je za nas kristjane Jezusov testament, njegova zadnja želja in zagotovilo, da bo ob izpolnjevanju tega naročila on še vedno med nami. Kjer je ljubezen, tam je Bog, tam je mir, medsebojno razumevanje in sodelovanje. Srečen si, ko lahko drugemu daš tisto, kar je zate največja dobrina, kar odpravlja razlike in druži ljudi med seboj. Zato posnemajmo Jezusa v njegovi ljubezni.
Ljubezen je najpomembnejša stvar v življenju, saj povezuje ljudi med seboj in daje življenju smisel. Ob koncu življenja dobijo mnoge stvari v našem življenju čisto drugo vrednost. Tako so lahko neke stvari in vrednote, ki so nam veliko pomenile, ob koncu življenja brez vsake vrednosti. Medtem, ko lahko druge stvari in dejavnosti, ki smo jih v življenju neprestano zanemarjali, kakor na primer dobri medčloveški odnosi, prijateljstvo, ljubezen in razumevanje v družini, dobijo veliko vrednost. Človek, ki se ozira nazaj v preteklost, spozna, da so v življenju resnično vredne samo tiste stvari, ki so bile narejene iz ljubezni do Boga in sočloveka. Iskanje priznanja, slave in časti, nabiranje materialnih stvari, vse to je ob koncu življenja kakor pleve, ki jih odnese veter. Vse premine, samo resnična ljubezen ostane in jo nesemo s seboj, ko prestopimo prag večnosti, ter položimo pred Božji prestol.
Skozi zgodovino Cerkve se je večkrat pokazalo, da tudi kristjani nismo resno vzeli Jezusovega priporočila, da se ljubimo med seboj. Tako so nastali razni razkoli med kristjani, ki niso prinašali nič dobrega. Verjetno se še spomnimo več kot 30 let trajajočih spopadov na Irskem, kjer se je brat katoličan boril proti bratu protestantu in obratno. Veliko žrtev je bilo potrebnih, da je nastopil mir. Ali ni vse to posledica pomanjkanja medsebojne ljubezni in razumevanja. Jezusovo naročilo ne velja smo apostolom, ampak vsakemu izmed nas. Vsakdo izmed nas je poklican, da poskuša uresničiti Jezusove besede v svojem življenju. Vsi vemo, da je zelo težko izpolniti težko Jezusovo zahtevo, da ljubimo tudi tistega, ki nas dan za dnem ponižuje in nas daje v nič; imeti rad nekoga, ki ti je že od prvega srečanja nesimpatičen; truditi se za dobre odnose v družini, čeprav si prepričan, da se ti dogaja velika krivica in te najožji brezobzirno izkoriščajo; potrpeti in prenašati krivico zaradi ljubega miru … Edina učinkovita možnost je, da vse to izročimo v roke usmiljenega Jezusa, kajti samo on nam lahko pomaga z Božjo logiko usmiljenja in odpuščanja. Prosimo Gospoda, da nam da moči, da bi bili tudi mi blagi in usmiljeni ter prizanesljivi do svojih bližnjih.
Jože Č.