Čez osem dni je prišel Jezus
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31
NE BODI NEVEREN
Druga velikonočna nedelja se imenuje tudi bela. Ime izvira iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci, ki so prejeli zakrament sv. krsta med velikonočno vigilijo, ves teden po veliki noči prihajali k bogoslužju v belih oblačilih. Novokrščenci so bili polni vere, saj je minil komaj en teden, odkar so prejeli sveti krst. Toda Cerkev nam prav na to nedeljo predstavi odlomek iz evangelija, ki govori o apostolu Tomažu, ki ni hotel verovati, da je Jezus res vstal. Na svoje oči se je želel prepričati, da je to res. Hotel je videti živega Jezusa, se ga dotakniti. Lahko bi rekli, da si je želel doživeti čudež. Nič ni pomagalo prigovarjanje ostalih učencev, da so videli Jezusa. Ostali učenci, katerim Tomaž ni hotel verjeti, ga zato niso gledali postrani ali ga celo izločili, ampak so ga sprejemali s potrpežljivostjo in razumevanjem. Sprejeli so ga takšnega, kot je bil: nezaupljivega in dvomljivega. Vsakdo ima možnost spreobrnjenja, ko doživi Božjo bližino in z apostolom Tomažem vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!«
Tako je Tomaž za mnoge ljudi bolj zanimiv kot ostali apostoli, ki so verovali v Jezusovo vstajenje. Apostoli so nam vzor v tem, kako moramo imeti potrpljenje s tistimi, ki v današnjem času ne morejo ali nočejo verovati. Dvom pa ni mučil samo apostola Tomaža, ampak so težke ure dvoma prestajali tudi mnogi svetniki in svetnice. Tu je Janez Krstnik, ki je bil eden največjih prerokov in je pri krščevanju Jezusa v reki Jordan doživel Božje razodetje, po katerem je jasno spoznal, da je oseba, ki jo krščuje, Božji sin, nad katerim ima sam nebeški Oče veselje. Pozneje pa je isti prerok doživljal temne noči dvoma v Herodovi ječi, ker ga je razjedalo vprašanje, ali je Jezus resnični Božji sin. Pater Alfred Delp je imel v času nacizma zvezane roke. Ko je doživljal svoje trpljenje, je rekel: »Tudi puščave je treba prestati. Toda to ni zadnje v našem življenju. Nobena noč ni tako temna, da ne bi bilo v njej vsaj malo svetlobe. Nobenega prepada ni, kjer ne bi bilo Božjega varstva nad človekom. Bog je povsod z nami. Zato se prepustimo Božji previdnosti, ki nas nenehno spremlja v našem življenju.« Podobne puščave so doživljali tudi drugi svetniki, med njimi tudi mati Terezija iz Kalkute, a so z Božjo pomočjo premagali tudi te ovire.
V Jubilejnem letu 2000 je sv. Janez Pavel II. določil, da bo ta nedelja posvečena Božjemu usmiljenju. Ta nedelja nas torej vabi, da z vso močjo ponovno zajamemo moč, ki prihaja iz usmiljenega Boga. Papež se je oprl na javno razodetje, predvsem na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa mu je bilo Jezusovo posebno razodetje sestri Faustini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.« Sv. Janez Pavel II. je postavil Božje usmiljenje v središče svojega duhovnega življenja, apostolskega pričevanja ter nauka. Takole pravi: »Bog nam je spregovoril po duhovnem bogastvu blažene sestre Favstine Kowalske. Svetu je zapustila veliko sporočilo o Božjem usmiljenju in vzpodbudo k popolnem zaupanju v Stvarnika. Bog ji je dal posebno milost, saj ji je bilo dano izkusiti njegovo usmiljenje po poti mističnih doživetij in po posebnem daru kontemplativne molitve.«
Odprimo se Božji milosti, da bomo sposobni sprejeti Božje usmiljenje in da bomo tudi mi usmiljeni do drugih, kakor je do nas usmiljen Jezus.
Jože Č.