Pasijon po Luku
14 In ko je prišla ura, je sédel k mizi in dvanajst apostolov z njim. 15 In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel. 16 Zakaj povem vam, da ga ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v božjem kraljestvu.« 17 In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj. 18 Zakaj povem vam, da ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride božje kraljestvo.« 19 Potem je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas; to delajte v moj spomin.« 20 Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. 21 Toda glejte, roka mojega izdajavca je z menoj pri mizi. 22 Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, vendar gorjé tistemu človeku, ki ga bo izdal.«
23 Začeli so se med seboj vpraševati, kateri izmed njih bi bil tisti, ki bo to storil. 24 Nastal pa je tudi prepir med njimi, kateri izmed njih se zdi, da je največji. 25 On pa jim je rekel: »Kralji poganov gospodujejo nad njimi in tisti, ki imajo nad njimi oblast, se imenujejo Dobrotniki. 26 Vi pa ne tako. Temveč kdor je med vami največji, naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik. 27 Kdo je namreč večji: kdor je pri mizi ali kdor streže? Ali ne, kdor je pri mizi? Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže. 28 Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preskušnjah; 29 in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, 30 da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajst Izraelovih rodov.« 31 In Gospod je rekel: »Simon, Simon, glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; 32 jaz pa sem prosil zate, da ne opeša tvoja vera. In ko boš ti nekoč šel vase, potrdi svoje brate.« 33 On mu je rekel: »Gospod, s teboj sem pripravljen iti tudi v ječo in v smrt.« 34 Jezus mu je rekel: »Povem ti, Peter, petelin danes ne bo zapel, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš.« 35 In rekel jim je: »Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in čevljev, ali ste kaj pogrešali?« Odgovorili so: »Nič.« 36 »Zdaj pa,« jim je rekel, »kdor ima mošnjo, naj jo vzame, prav takó tudi torbo; in kdor je nima, naj proda svoj plašč in kupi meč. 37 Zakaj povem vam, da se mora na meni spolniti še ta beseda v pismu: ‚In hudodelcem je bil prištet.‘ Moja stvar se namreč bliža koncu.« 38 Ti so rekli: »Gospod, glej, tukaj sta dva meča.« On pa jim je rekel: »Dosti je.« 39 In šel je ven ter se kakor ponavadi napotil na Oljsko goro in spremili so ga tudi učenci. 40 In ko je prišel na kraj, jim je rekel: »Molite, da ne pridete v skušnjavo.« 41 On sam se je odtrgal od njih nekako za lučaj kamna in padel na kolena 42 ter molil: »Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja se zgôdi.« 43 Prikazal pa se mu je angel iz nebes in ga krepčal. 44 In ko so ga obšle smrtne težave, je še bolj goreče molil; in njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki so tekle na zemljo. 45 In ko je vstal od molitve in prišel k učencem, jih je našel od žalosti speče. 46 Rekel jim je: »Kaj spite? Vstanite in molite, da ne pridete v skušnjavo!« 47 Še je govoril in glej, prišla je množica, in eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda, je šel pred njimi in se približal Jezusu, da bi ga poljubil. 48 Jezus mu je rekel: »Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega?« 49 Ko pa so ti, ki so bili okoli njega, videli, kaj se bo zgodilo, so rekli: »Gospod, ali naj z mečem mahnemo?« 50 In eden izmed njih je mahnil po služabniku velikega duhovnika ter mu odsekal desno uho. 51 Jezus pa je odgovoril: »Nehajte, ne več!« In dotaknil se je ušesa ter ga ozdravil. 52 Velikim duhovnikom, poveljnikom tempeljske straže in starešinam, ki so bili prišli nadenj, pa je Jezus rekel: »Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli. 53 Ko sem bil dan na dan med vami v templju, niste stegnili rok po meni, ampak to je vaša ura in oblast teme.« 54 Zgrabili so ga in odpeljali v hišo velikega duhovnika. Peter pa je od daleč šel za njim. 55 Zakurili so sredi dvorišča ogenj in, ko so posedli okrog, je Peter sédel sredi mednje. 56 Ko ga je neka dekla videla sedeti pri ognju in je vanj uprla oči, je rekla: »Tudi ta je bil z njim.« 57 On pa ga je zatajil, govoreč: »Ne poznam ga, žena.« 58 In malo nato ga je zagledal drugi in je rekel: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, jaz nisem!« 59 In ko je pretekla približno ena ura, je nekdo drug trdil: »V resnici je bil tudi ta z njimi, saj je tudi Galilejec.« 60 Peter je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In takoj, ko je še govoril, je petelin zapel. 61 Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« 62 In Peter je šel ven in se bridko zjokal. 63 Možje pa, ki so ga imeli zvezanega, so ga zasmehovali in bíli; 64 zakrili so mu oči, ga bíli v obraz in vpraševali: »Prerokuj, kdo te je udaril.« 65 In mnogo drugih bogokletstev so govorili zoper njega. 66 Ko se je zdanilo, so se zbrali ljudski starešine, veliki duhovniki in pismouki in so ga dali pripeljati pred svoj zbor 67 ter so rekli: »Če si ti Kristus, povej nam!« Rekel jim je: »Če vam rečem, ne boste verjeli; 68 in če vas vprašam, mi ne boste odgovorili. 69 Toda odslej bo Sin človekov sedèl na desnici božje Moči.« 70 Vsi so rekli: »Ti si torej božji Sin?« Rekel jim je: »Sem.« 71 Oni pa so rekli: »Kaj potrebujemo še pričevanja? Saj smo sami slišali iz njegovih ust.« 1 In vsa množica je vstala in ga peljala pred Pilata. 2 Začeli so ga tožiti: »Tega smo našli, da zapeljuje naš narod in brani cesarju dajati davke in pravi, da je on Kristus kralj.« 3 Pilat ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« On je odgovoril: »Sem.« 4 In Pilat je velikim duhovnikom in množicam rekel: »Nobene krivde ne najdem na tem človeku.« 5 Ti pa so še bolj silili, govoreč: »Narod hujska, ko uči po vsej Judeji, začenši od Galileje do sèm.« 6 Ko pa je Pilat to slišal, je vprašal, ali je on Galilejec; 7 in ko je zvedel, da je izpod Herodove oblasti, ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni tudi sam v Jeruzalemu. 8 Herod se je zelo razveselil, ko je zagledal Jezusa; kajti že zdavnaj ga je želel videti, ker je mnogo slišal o njem in se je nadejal, da ga bo videl storiti kak čudež. 9 Izpraševal ga je z mnogimi besedami, on pa mu ni nič odgovoril. 10 Zraven pa so stali veliki duhovniki in pismouki in ga hudó tožili. 11 Herod pa ga je s svojimi vojaki zaničeval in ga v zasmeh dal ogrniti z bleščečim oblačilom ter poslal nazaj k Pilatu. 12 Od tega dne sta bila Herod in Pilat prijatelja; prej sta bila namreč med seboj v sovraštvu. 13 Pilat je sklical vélike duhovnike, poglavarje in ljudstvo 14 in jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da hujska narod; a glejte, jaz sem ga vpričo vas izprašal in v tem, česar ga tožite, nisem našel na njem nobene krivde. 15 Pa tudi Herod ne; zakaj poslal ga je nazaj k nam. Glejte, nič smrti vrednega ni storil. 16 Dal ga bom torej pretepsti in ga bom izpustil.« 17 (Moral pa jim je o prazniku koga izpustiti.) 18 Vsi hkrati pa so zavpili: »Proč s tem, izpusti nam Baraba!« 19 Ta je bil namreč zaradi nekega upora, ki je bil nastal v mestu, in zaradi uboja vržen v ječo. 20 Znova jih je Pilat nagovoril, ker je hotel Jezusa izpustiti. 21 Oni pa so vpili: »Križaj ga, križaj ga!« 22 Še tretjič jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil? Nič smrti vrednega nisem našel na njem. Dal ga bom torej pretepsti in ga bom izpustil.« 23 Ti pa so pritiskali z velikim vpitjem in zahtevali, naj bo križan, in njih vpitje je zmagovalo. 24 In Pilat je razsodil, naj se njih zahteva izpolni. 25 Izpustil je tistega, ki je bil zaradi upora in uboja vržen v ječo, za katerega so prosili. Jezusa pa je izročil njihovi volji. 26 Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in so mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. 27 Šla pa je za njim velika množica ljudstva, tudi žená, ki so žalovale in jokale nad njim. 28 Jezus se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! 29 Zakaj, glejte, prišli bodo dnevi, ob katerih poreko: ‚Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‘ 30 Takrat bodo goram začeli govoriti: ‚Padite na nas‘ in gričem: ‚Pokrijte nas.‘ 31 Zakaj če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?« 32 Peljali pa so z njim na morišče še dva druga, ki sta bila hudodelca. 33 In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Kalvarija (Lobanja), so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici, drugega na levici. 34 Jezus pa je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo.« Ko pa so si delili njegova oblačila, so zanja žrebali. 35 In ljudstvo je stalo ter gledalo. Obenem z njim pa so ga zasmehovali tudi prvaki in so govorili: »Druge je rešil; sam sebe naj reši, če je on izvoljeni božji Maziljenec.« 36 Posmehovali so se mu tudi vojaki, ki so pristopali in mu podajali kisa 37 ter govorili: »Če si ti judovski kralj, se reši!« 38 Bil je nad njim tudi napis, pisan z grškimi, latinskimi in hebrejskimi črkami: »To je judovski kralj.« 39 Eden izmed obeh hudodelcev, ki sta visela, se mu je rogal, govoreč: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju!« 40 Oglasil pa se je drugi in ga svaril: »Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? 41 In midva po pravici, kajti primerno temu, kar sva storila, prejemava, ta pa ni storil nič hudega.« 42 In rekel je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« 43 Jezus mu je rekel: »Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju.« 44 Bilo je že okoli šeste ure in po vsej zemlji je nastala tema do devete ure. 45 Sonce je otemnelo in v templju se je zagrinjalo pretrgalo po sredi. 46 In Jezus je zaklical z močnim glasom: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« In ko je to rekel, je izdihnil. 47 Ko pa je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta človek je bil pravičen.« 48 In vse množice, ki so se bile sešle, da bi to gledale, so se trkale na prsi, ko so videle, kaj se je zgodilo, in so se vračale. 49 Od daleč pa so stali vsi njegovi znanci in žene, ki so prišle z njim iz Galileje in so to gledale. 50 In glej, mož z imenom Jožef, iz judovskega mesta Arimateje, svetovavec in dober ter pravičen mož – 51 ta z njih sklepom in delom ni soglašal – ki je tudi sam pričakoval božjega kraljestva: 52 ta je stopil k Pilatu in poprosil za Jezusovo telo. 53 Nato ga je snel in zavil v tančico ter ga položil v grob, izklesan v skalo, kamor še nihče ni bil položen. 54 Bil je to dan pripravljanja in začenjala se je sobota. 55 Žene pa, ki so ga spremile in ki so bile z njim prišle iz Galileje, so si ogledale grob in kako je bilo položeno njegovo telo. 56 Ko so se vrnile, so pripravile dišav in mire. V soboto so po zapovedi počivale.
Z JEZUSOM TRPIMO
Glede človekovega trpljenja ne bomo nikoli dovolj pametni. Ne znamo in tudi nočemo ga sprejeti kot nujen del življenja, kot nekaj, kar je lahko izziv, da se prečistimo in si na novo zastavimo svojo prihodnost. Tudi Jezus je kot človek bežal pred trpljenjem, vendar je svojo odločitev podkrepil z vdanostjo Očetu: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« S tem nam je dal zgled, kako je treba sprejemati življenje: kot dar od Boga. Zato je treba Božjo voljo iskati in jo izpolniti. Bog ne zahteva od človeka nekaj, kar ne bi mogel narediti, a je tudi res, da od enih zahteva več kot od drugih. Vedno v skladu s sposobnostmi, ki smo jih prejeli.
Na cvetno nedeljo beremo poročilo o Jezusovem trpljenju po Luku. Tu je opisano, skozi kakšno trpljenje in skozi kakšno grenko smrt je moral iti naš Gospod. Beremo tudi, kako dostojanstveno, mirno je Jezus prehodil to pot največjega ponižanja za nas. Mogoče bo kdo rekel: poznamo dovolj drugih in še hujših načinov trpljenja in smrti. Zakaj poslušamo vedno znova poročilo o Jezusovem trpljenju? Vedeti moramo, da je Jezus trpel in umrl za nas, za naše odrešenje. Po njegovi smrti smo mi rešeni. Zato njegovega trpljenja in smrti ne smemo nikoli pozabiti. Njegova smrt je premagala našo smrt. Njegova smrt nam je prinesla življenje.
Jezus je trpel kot pokončen človek, kot pravični, ki mu krivde ne morejo dokazati, a svojo stisko, trpljenje in smrt sprejme zaradi nas, da bi nas odrešil. Ko na enak način sprejemamo svoje trpljenje, postajamo del te zgodbe o odrešenju in skupaj z Jezusom ustvarjamo Božje kraljestvo miru, ljubezni in odpuščanja. Prosimo Gospoda, da nam pomaga osmisliti kakršno koli trpljenje, ki nas zadene in nam pomaga, da z njim nosimo svoj križ.
Jože Č.