Vdovin dar
Med svojim poučevanjem jim je govoril: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.«
Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Mr 12,38-44
MOJ ODNOS DO BOGA
»Pred Gospodovimi očmi ni nepomembnih oseb!« je zapisal ruski pisatelj Dostojevski. Tokrat nam Božja beseda spregovori o dveh vdovah. Vdove so nekoč živele na robu družbe in niso bile cenjene. To je vdova iz Sarepte, ki je na Elijevo prošnjo ustregla preroku in porabila zadnjo moko, čeprav ona in njen sin nista imela kaj jesti. Druga pa je vdova, ki je vrgla zadnja dva novčiča – torej vse, kar je imela – v tempeljsko zakladnico. Obe sta zbudili pozornost pred Bogom bolj, kot vsi, ki so zapisani v analih kot ljudje, ki so nekaj naredili za človeštvo. Zato je Jezusovo obnašanje do uboge vdove spodbuda za nas: tudi mene ima Jezus rad, čeprav prihajam pred njega praznih rok. Zato se bom odslej potrudil, da ga bom drugič lahko razveselil s svojim darom, s čistim srcem.
Tudi v 21. stoletju je lakota velik problem. V naših deželah smo mnogo let slabo ravnali s hrano. Mnogo smo je vrgli v smeti. To se nam na nek način maščuje, saj že mnogi ljudje v naši deželi živijo pod pragom revščine. Ko smo zavrgli hrano, smo se neodgovorno obnašali tudi do Boga, ki nam daje vse potrebno za življenje. Občasno doživljamo leta krize, ki se periodično ponavljajo od davnih časov. Ta čas je še posebej potrebno zaupati v Boga in njegovo previdnost, tako kot je to storila vdova iz Sarepte (1 Kr 17,10-16). Verjela je besedam preroka Elija, zaupala Bogu in iz poslednje moke spekla kolač Eliju. Za to je bila poplačana tako, da ji ves čas krize ni zmanjkalo moke in olja. Njena nesebičnost in zaupanje v Boga sta rešila njo in njenega sina. Če se zmoremo z zaupanjem v Božjo previdnost popolnoma podariti sočloveku, bo Bog poskrbel, da nam nikoli ne bo nič manjkalo. Kadar dajemo od srca, bo naša velikodušnost vedno poplačana. Bog vidi vsak dober dar.
Kristus ni niti za trenutek okleval glede svoje popolne podaritve ljudem. Dobro je vedel, da bo njegova ljubezen izdana, zasramovana in na koncu križana. Kljub temu je enkrat za vselej umrl za vsakega od nas in nam tako odprl studenec, iz katerega nam pritekajo različne milosti v odrešenje. Najlepša zahvala bi bila, da bi tudi mi sprejemali drug drugega in tako Božjo ljubezen delili naprej. K temu nas spodbuja apostol Pavel v pismu Hebrejcem (9, 24-28).
V evangeliju po Marku (12,38-44) Jezus svari pred hinavščino in častihlepnostjo. Nič ne pomagajo dolge molitve, če ne zmoremo biti ponižni in iskreni pred Bogom in ljudmi. Za zgled nam postavlja ubogo vdovo, ki kljub temu, da živi skromno, vrže v tempeljsko zakladnico vse, kar ima, samo dva novčiča, ki sta pred ljudmi malo veljala, pred Bogom pa veliko, ker je uboga žena ogromno žrtvovala. Bog vidi v našo notranjost in gleda na to, koliko smo se trudili. Bog gleda na naše prizadevanje, pa čeprav se zdi skromno in nepomembno, kot na dar uboge vdove: na zunaj je skromen, Bogu pa je dragocen, ker je vanj položena ogromna žrtev. Ko dajemo z iskreno ljubeznijo, ne da bi računali na povračilo, se nam odprejo zakladi Božje ljubezni, kajti Bog je še neskončno bolj razsipen in velikodušen od nas. Zato naj nam ne bo nobena stiska bližnjega tuja, ampak priložnost za dobro delo. Bog zna blagosloviti tudi našo človeško nemoč, če je le naš namen pravi.
Prosimo, naj Gospod obilno blagoslavlja naše skromne sposobnosti in naj nam pomaga, da mu jih bomo dali velikodušno na voljo.