Izgubljeni sin se vrne k očetu
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi. « Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Lk 15,1-3.11-32
DAR ODPUŠČANJA
Danes so izgubljeni otroci oziroma najstniki, ki pobegnejo od doma, izkušnja mnogih staršev. Posebno zaljubljeni se hitro preselijo v kakšno skupno stanovanje in za svoje početje največkrat navedejo en sam razlog: »Samo, da sem pobegnil od ta starih!« So res starši tako nemogoči, da mladi ne zdržijo pri njih? Res je, da so danes otroci razočarani nad svojimi starši, ki nimajo časa zanje in je hiša ali stanovanje v bloku samo za prenočitev, potem pa gre vsakdo po svoje. Še vedno pa ostane vprašanje: kje so razlogi, da dom ni več kraj, ki zbira, posluša, svetuje in odpušča?
V današnjem evangeliju smo brali zgodbo o izgubljenem sinu. Ta zgodba je prav posebna, saj na nek način kaže na naše življenje, saj se občasno znajdemo v vlogi enega ali drugega sina. Največ pozornosti namenja tistemu sinu, ki je rekel: »Dovolj mi je vsega, zakaj bi se mučil na polju, grem raje v svet, kjer je bolj zabavno. Oče, daj mi delež, ki mi gre!« In odide v svet in uživa v vseh užitkih tega sveta. Toda denar kmalu poide in šele takrat, ko pade na dno, ko je lačen in raztrgan in se nihče ne zmeni zanj, spozna, da je naredil veliko napako. Ko takole razmišlja, kako lepo je bilo doma, kjer imajo tudi služabniki vsega v izobilju, gre vase in obžaluje svoje dejanje. Odloči se, da se vrne k očetu in ga prosi, naj ga sprejme med služabnike. Oče kljub vsemu misli nanj in ga čaka. Ko ga zagleda, mu hiti naproti. Sin pade predenj in ga prosi odpuščanja: »Oče grešil sem zoper nebesa in pred teboj.« Zaveda se, da ni vreden da bi bil sin, vendar ga oče sprejme kot sina in mu vrne prvotno dostojanstvo. Drugemu sinu, ki je vseskozi zvest očetu, to ni všeč. Noče vstopiti. Ugovarja. Hoče pravico.
Izgubljeni sin je doživel posebno ljubezen, ko se je vrnil na svoj dom. Pamet govori drugače, saj bi moral biti kaznovan. Tega si želi celo njegov brat. Toda oče ga je sprejel z vsemi častmi in naredil takšen sprejem, ki je presenetil vse. Tu se pokaže očetova dobrota, zato je tega grešnega in izgubljenega sina toplo in prisrčno sprejel. V toplem sprejemu izgubljenega sina Jezus kaže Boga, ki podobno sprejema vsakega spokorjenega grešnika v svoj očetovski objem. Če smo grešniki – in kdo izmed nas ni? – potem nas Bog ne ljubi nič manj kot prej. Da te ima nekdo rad tudi takrat, ko si ne zaslužiš, doživljaš brezpogojno ljubezen. Če pa te ima nekdo rad samo takrat, ko izpolnjuješ njegovo voljo, to ni resnična ljubezen. Še huje je, če nekoga sovražiš, ker ne ravna tako, kot bi ti rad.
Starejši sin je podoba farizejev, ki so prepričani, da bi vsi grešniki morali biti pogubljeni. Kaj pomaga takšna vernost, ki dela človeka trdega in neizprosnega do tistih, ki so v svojem življenju padli?! Če nam je ravnanje starejšega brata blizu, pomeni, da je v nas še veliko farizejskega duha. V vsakem izmed nas se nahaja tudi nekaj mlajšega sina. Kdo izmed nas lahko zatrdi, da je bil v svojem življenju vedno zvest Bogu in njegovim zapovedim? Kdo izmed nas ni zapravljal svojih talentov in sposobnosti? Kdo izmed nas ne bi želel, da bi bil Bog z njim usmiljen? Saj nam je vsem bolj potrebno Božje usmiljenje kot pa njegova pravičnost. Izgubljeni sin je prav po svojih grehih in slabostih spoznal in doživel očetovo dobroto in usmiljenje. Če ne bi nikoli grešil, ne bi vedel, kaj pomeni odpuščanje.
V zgodbi o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu se lahko vsi prepoznamo: eni smo podobni mlajšemu sinu, ki je prepričan, da je treba živeti na veliki nogi in si privoščiti vse, kar svet ponuja; drugi so bolj podobni starejšemu, ki je priden, si nič ne privošči, a kljub temu ni zadovoljen; nekaj pa je tudi takih, ki se prepoznajo v vlogi očeta, ki je žalosten, dokler vsi otroci ne pridejo do kruha in se ustalijo.
Jože Č.