Pokora odvzame Božjo kazen
Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Lk 13,1-9
NOVA PRILOŽNOST
Skoraj ob vsaki nesreči, ki se zgodi, si navadno človek postavi vprašanje: Zakaj se je to zgodilo? Kdo je odgovoren za nesrečo? Kako je bilo sploh mogoče, da se je nekaj tako hudega zgodilo? Včasih si postavljamo še bolj ostra vprašanja: Kako more Bog dopuščati kaj takšnega? Kje je bil vendar Bog, ko se je to zgodilo? Takšna vprašanja niso nekaj novega, kajti človek vseh dob si jih je vedno znova postavljal. Tako so ljudje v današnjem evangeliju postavili vprašanje Jezusu: »Kdo je grešil, da jih je zadela tako huda kazen?« Judje so bili namreč prepričani, da je bila vsaka nesreča, ki je zadela človeka, Božja kazen za njegove grehe. Na ta vprašanja so poskušali odgovoriti že veliki misleci, vendar nihče ni mogel najti zadovoljivega odgovora. Tudi Jezus se ni spuščal v debate, zakaj se je zgodila nesreča, kdo je bil kriv, kdo je zagrešil. Predlaga nam, da se vprašamo, ali smo pripravljeni na nepričakovani prihod našega Gospoda.
»Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec.« Jezus tu zagotovo ne misli na naš fizični konec. Popelje nas k resnični in presežni vrednosti našega življenja. Konec človekovega enkratnega dostojanstva, konec njegove bogupodobnosti, smrt duše in srca so hujše tragedije kot Pilatov pomor upornih Galilejcev ali kot padec stolpa v Siloi. Spreobrniti se v tej luči pomeni obrniti se k samemu sebi, k domovanju Božje podobe v nas. Z drugo besedo, to pomeni, da izberemo zaupanje in predanost. Jezusov nasvet je preprost: Vsak obrat srca (spreobrnjenje) k zaupanju lahko spremeni obličje zemlje. Tako kot Jezusovi sogovorniki tudi kristjani v presojanju dogodkov največkrat ostajamo na površju, na ravneh zemeljske, politične, sociološke in psihološke razlage dogodkov v svetu. Jezus nas napoti globlje. Nesreče so znamenja, ki nas prebujajo k bistvenemu, odpirajo nas k duhovni dimenziji našega bivanja. Spodbujajo nas, naj bistvenega ne prelagamo na jutri. Zato njegov klic: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Učinkovitost je v današnji družbi na prvem mestu. Podjetja ocenjujejo po letni rasti dohodka, znanstvenike po njihovih dosežkih, krave v hlevu po količini mleka, ki ga vsak dan proizvedejo, župnika pogosto ocenjujejo po količini zlata, ki se sveti v cerkvah. Sadovi so znamenje napredka in moči posameznika in družbe, v kateri živi. Tudi Jezusa je ob neki priložnosti omenil, da življenje ne sme ostati brez sadu. Poslušalcem je povedal priliko o smokvi, ki ni dajala sadu, zato se je gospodar odločil, da jo odstrani. Njegov vinogradnik pa mu je dejal: »Gospod, pusti jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.« Tudi mi večkrat ne rodimo pravih sadov, a Bog nam prizanaša in nam daje novo priložnost. Izkoristimo jo.
Jože Č.