Jezus se med molitvijo spremeni
Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte! « In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Lk 9,28-36
OČARANI OD BOŽJEGA VELIČASTVA
V berilu beremo, da je Bog peljal Abrama na plano in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Prvi pogoj, da začnemo ceniti svoje življenje, je, da prepoznamo svojo majhnost in začnemo občudovati svet, ki nas obdaja. Ob neizmernem vesolju, ob čudu tehnike, ob stvareh, ki vsak dan zapolnijo našo domišljijo in naše potrebe, prepoznamo obdarjenost in smo sposobni reči: »Hvala!« Zamisliti pa se je treba tudi ob trpljenju, problemih in človeški nemoči. Ne samo čudeži, ampak tudi meje in nemoč, nas morajo dvigniti k Stvarniku, kajti pri njem najdemo pomoč, tolažbo in rešitev. Bog je neskončno dober in nam daje vsega v izobilju, predvsem pa milosti, ki je pogosto ne znamo dovolj ceniti, da bi bili pripravljeni odpreti svoja srca in jo sprejeti v svoje življenje. Vsak človek ima dobre in slabe trenutke. Včasih nam je lepo in naše srce kar prepeva, včasih pa nam je hudo, saj nas lahko pestijo mnoge težave: vse se nam ruši, pesti nas bolezen, občutki krivde, močneje občutimo svojo omejenost, nemoč in minljivost. Sredi takšne temine in ujetosti, so nam v življenju podarjeni trenutki, ki nam vlivajo novo upanje.
Današnji evangelij nam govori o Gospodovem spremenjenju na gori Tabor. Ta dogodek je bil milostni trenutek, ki je pregnal meglo iz življenja tistih, ki so ga doživeli. Jezus je vzel s seboj Petra, Jakoba in Janeza in šel na goro molit. »Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil in njegova oblačila so belo sijala,« je zapisal evangelist Luka po pričevanju prisotnih. Takrat se jim je razkril v svojem veličastvu. Doživeli so predokus nebes. Takšna je moč prave, globoke molitve: človeka notranje spremeni, da je sposoben gledati z Božjim pogledom. Naša molitev je največkrat podobna blebetanju in zato ne doseže svojega namena. Narobe bi bilo, če bi zaradi tega nehali moliti. Tudi nam se Gospod razodeva, ko pridemo molit in utihnemo. V tišini, ko pozabimo na svoje skrbi, začutimo Božji mir.
Luka z besedami »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« opiše celotno pot Jezusovega učenca. Učenec Jezusa najprej posluša in spoznava njegovo skrivnost. Nato začne gledati njegovo resničnost. Učenci zelo počasi dojemajo, kaj pomenijo te besede. Ne vedo, do kod jih bo vodilo poslušanje Jezusa Kristusa. Šele ob njegovem trpljenju, smrti in vstajenju bo ta globoka resnica razodeta njihovim srcem in očem. Tudi sami bodo v moči te skrivnosti postali sposobni prinašati isto Božjo ljubezen, ki so jo gledali in je bili deležni v Jezusu. Zdi se, da je cilj celotne pripovedi spremenitve na gori ta, da srca učencev usposobi za preizkušnjo križa. Zato prizoru spremenitve sledi ukaz molka. Skrivnosti tega dogodka učenci še ne dojemajo. Molčati morajo, da se ne bi začeli hvaliti in ustvarjati zmede pri sebi in drugih. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o Božji ljubezni. Učenci vedo le to, da je Sin, Izvoljenec in ljubljeni, vreden Boga. Učenci vedo, da prihaja od Boga. Slutijo, da nosi v srcu Božjo skrivnost za človeka.
Ko molimo, naj očisti oči našega duha, da bi lahko videli njegovo slavo, v resnici Boga prosimo, da bi verovali v njegovo obljubo. Prosimo ga, da bi izkustveno doživeli njegovo ljubezen do te mere, da bi jo kazali drugim in delili z njimi. Človekova slava je v tem, da živi iz sijaja Božje ljubezni. Na to pot in v to hrepenenje smo povabljeni v postu. Gospod nas čaka, da se odzovemo. Prosimo ga, da nam pri naših prizadevanjih pomaga in nam vliva v srca svojo milost in ljubezen.
Jože Č.