Govorjenje razodeva človekovo notranjost
Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.
Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Lk 6,39-45
OČISTIMO SVOJ POGLED
Spoznanje samega sebe je prvi korak do poboljšanja. V današnjem evangeliju nam Jezus postavlja zahtevo, da poskušamo malo bolje spoznati sami sebe in pustiti druge z njihovimi napakami pri miru. Človek je nagnjen k temu, da zlahka prepozna tudi najmanjše napake pri drugih, medtem ko pri sebi spregleda velike napake. Pogosto želimo soditi svoje brate, saj se čutimo poklicane, da delamo red, ne zavedamo pa se, da smo sami morda še bolj potrebni, da bi nam kdo povedal, kar nam gre. Zaradi tega pogosto prihajamo v konflikte z ljudmi. Kajti vidimo iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne vidimo. Prav to bruno v našem očesu je resničen problem, zaradi katerega pri sočloveku spregledamo dobre stvari, zelo dobro pa vidimo slabe. To kazi naše odnose, a za to zopet krivimo druge, saj svojega stanja nismo sposobni videti. Tu nas Jezus vabi, da se ozavestimo in spregledamo, saj slepi ne more slepega voditi, kajti oba sta izgubljena.
Hinavsko je namreč obsojati napake pri drugih, ki jih ne vidimo pri sebi. Ko gre za dvoumna dejanja, ki jih je možno razlagati na več načinov, moramo biti vsekakor previdni pri negativni razlagi, kolikor je to mogoče. Ko pa se soočamo z ukrepi, ki so očitno v nasprotju z načeli morale, je naša dolžnost, da taka dejanja strogo in jasno obsodimo. Sveti Avguštin pojasnjuje omenjeni evangeljski odlomek na sledeči način: »Zdi se mi, da je tu Gospodov ukaz ta, da v dejanjih drugih, ko so le-ta dvoumna, vedno skušamo najti dobro. Ko pa smo soočeni z absolutno slabimi dejanji, kot je prešuštvo, blasfemija in podobno, pa nam seveda dovoljuje, da ta dejanja obsodimo. Ko imamo opraviti z dejanji drugih, katerih nameni so znani le Bogu, neznani pa nam, takrat obsojamo druge v našo lastno pogubo. Ko pa govorimo o absolutno zlih dejanjih, takrat je naša dolžnost, da jih obsodimo z vso jasnostjo in odločnostjo. Vendar naša obsodba ne sme izvirati iz sovraštva, temveč iz ljubezni - sovražiti ne smemo grešnika, temveč greh.«
»Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo,« nas pouči Jezus. Imamo lep pregovor: »Česar je polno srce, to usta govore.« Tako lahko preko pogovora vidimo, kaj je v našem srcu. Za nas kristjane je najpomembnejše, da imamo Jezusa v svojem srcu in ga s svojimi besedami in dejanji prinašamo svetu okoli sebe. Če imamo v srcu Jezusa, ne bomo v skušnjavi, da bi sodili in obsojali, ampak bomo iskali v sočloveku to, kar je dobrega. Namesto opravljanja, obrekovanja in obsojanja bomo blagoslavljali in izkazovali ljubezen. Naj nam pri tem pomaga vsemogočni Bog, da bomo lahko predali krmilo svojega življenja v Jezusove roke.
Jože Č.