Blagor ubogim, gorje bogatinom
Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«
Lk 6,17.20-26
BLAGOR VAM
Štiri blagre in štiri opomine izreče Jezus v današnjem evangeliju. Blagruje uboge, lačne, jokajoče, osovražene zaradi Kristusa. Z »gorje« pa opominja bogataše, prenasičene, zasmehovalce, častihlepne. Modrostni izrek »blagor« je dobesedno pomenil srečo. Pri oznanjevanju evangelija pa je s tem izrazom mogoče povedati, kaj je za človeka dobro ne v posvetnem smislu, ampak glede na konec zemeljskega življenja. V polnosti je človek lahko srečen šele po smrti. Po modrosti uravnava svoje življenje, kdor absolutno zaupa le Bogu. Blagor ne pomeni navadnega človeškega pojmovanja sreče. Beseda blagor ne pomeni poceni tolažbe in dobrega počutja. Ne pomeni človeškega čutenja. Pač pa je blagor zaklad, ki nas čaka v Bogu in nas zadeva. Jezus to imenuje »plačilo«, kar je le podoba. Je vrednota, ki jo posamezen človek goji za Boga in jo ima v Bogu. Nekaj, kar je v Bogu nadčasovno in se bo človeku ob njegovem času razodelo.
Ali v današnjem svetu dejansko pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel? Že pred dobrim stoletjem je Nietzsche očital kristjanom: morali bi mi prepevati najlepše pesmi, da bi verjel njihovemu odrešeniku; bolj vesele bi moral videti njegove učence! Gre za to, da bi se bolj zavedali, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi, kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja, … A kako potem blagrovati - imenovati srečne – tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani … ? Dejansko blagri vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Mogoče, a ne s pompom, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja. Najbližji priči tega življenja v sodobnem svetu sta sv. Janez Pavel II. in sv. Mati Terezija. S svojim življenjem sta izpričala resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, je novi človek v Kristusu.
Božje kraljestvo pripada ubogim. Uboštvo pomeni imetje v Bogu. Bog ima uboge in zato imajo ubogi Boga. To se dogaja tudi lačnim, jokajočim in osovraženim zaradi Kristusa. Oče jih ljubi v Kristusu. Te ljudje sovražijo in jih preganjajo tudi zaradi Očeta. Če veljajo ubogi za uboge v Bogu, potem bogati veljajo za bogate brez Boga. So sami zase bogati, siti, se smejejo, ljudje jih hvalijo. Nimajo zaklada v nebesih. Zato je vse, kar imajo, le minljiv videz. To ponavljajo psalmi, prav tako Jezusove prilike. Ubogi so brez posesti in ne na skrivaj bogati, ki si sebično kopičijo kapital v nebesih. Bog ni banka dobrih del. Darovanje samega sebe Bogu ni zavarovalnica. Blagor velja tistim, ki vse dajejo zastonj in Bog njim vse daje zastonj.
Kako vsak dan sprejemati težka razpoloženja in čustva? Kako spreminjati razpoloženja, ko smo ubogi in lačni, žalostni, osovraženi in še kaj? Naša močna in težka čustva so takoj lažja, če jih delimo z bližnjimi. Še posebej pa dobivajo drugačno podobo, ko jih delimo z Bogom. Jezus nas posluša in želi biti z nami. To je največja tolažba. Pustimo se potolažiti. Jezus v blagrih nagovarja ljudi v različnih stiskah. Govori nam, da ni noben trenutek našega življenja tako hud, da bi omagali. Bog nas spremlja, je z nami in nas usmerja. Čeprav nas objame negotovost, obup, Jezus odpira pot in pripravlja rešitev. Bodimo pripravljeni nasloniti se nanj.
J.Č.