Koledar dogotkov

Last month September 2019 Next month
M T W T F S S
week 35 1
week 36 2 3 4 5 6 7 8
week 37 9 10 11 12 13 14 15
week 38 16 17 18 19 20 21 22
week 39 23 24 25 26 27 28 29
week 40 30

Prijava

Jezus ni prerok samo za Jude

   Tisti čas je Jezus začel govoriti v shodnici: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu včasu preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Naamána, ki je bil Sirec.« Ko so to slišali, je vse v shodnici zgrabila jeza. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad.

   On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

Lk 4,21-30

 

LJUBEZEN JE MERILO

    »Ali ni to Jožefov sin?« so se spraševali verniki v sinagogi, ko so poslušali Jezusa. S svojim nastopom jih je presenetil in ga niso več poslušali. Biti moraš povprečen, da te drugi sprejme, a še bolje je, če si malo slabši. Kdor tako razmišlja, se ima za popolnega, za malega boga, ki ne potrebuje nobenega nasveta. Zagledanost vase in ponižnost se izključujeta, zato je vsaka maša prava priložnost, da najdem odgovor na vprašanje: Sem že popoln, ali še vedno potrebujem odrešenika? Jezus je prišel za nepopolne in grešnike. Zato je svojim poslušalcem povedal pregovor: »Zdravnik, ozdravi sebe.« S tem je hotel povedati, da te tisti, ki te poznajo, ne bodo sprejeli za učitelja in te bodo spodili. In vendar je treba vedno govoriti resnico in se ne bati posledic. Pokončno krščanstvo je zahtevno.   

    Ljudje pa radi  poudarjamo in ohranjamo razlike med vernimi in nevernimi, med pravičnimi in krivičnimi, med čistimi in nečistimi in tako dalje. S tem obračamo na glavo Božji načrt stvarjenja in ostajamo zaprti in neobčutljivi za Božjo ljubezen, ki zajema vse in vsakogar. Božja ljubezen v Jezusu ne poklekne pred izsiljevanjem starejšega brata in ne obrne hrbta mlajšemu, ki se vrača ves razbit. Oba hoče povezati v veselju svoje ljubezni. Vsak od nas mora biti trd duhovni boj proti sumničenju, se mora boriti proti strahu, češ da so razlike med nami napad na lastno istovetnost. Ta dvom in strah razjedata vse in vsak naš odnos. Razlog za ta dvom in strah pa ni strah pred človekom, ampak strah pred Bogom. Ne zaupamo njegovi ljubezni in obljubi življenja, ne zaupamo Jezusovemu pričevanju. Žal je v vsakdanjem življenju in v nas samih preveč stvari, ki nas potrjujejo v naših dvomih in strahovih. Zato svoje dvome zanikamo in jih skušamo odstraniti ali odmisliti. Ne pustimo, da bi nas Bog teh dvomov rešil. Zaradi tega se nam zdi veliko bolj pobožno braniti Božje ime tako, da se skrijemo za kakšno versko dejavnost. Z različnimi pobožnimi vajami dobimo vsaj občutek, da imamo sami nekaj zaslug. Tako nam ni potrebno zaupati v Božjo ljubezen. Če bi ji zaupali, bi se to takoj poznalo. Zaradi njegove ljubezni bi zmogli biti bliže ljudem. Hodili bi za Jezusom, ki kaže Očeta.
    Božje ljubezni ne zmanjka zaradi krivice, ampak ostaja trdna v svojem sklepu, da bi končno nad vsemi zasijala Božja ljubezen. Jezusova izkušnja lahko postane tudi izkušnja vsakogar izmed nas. Pavel je to izkušnjo izrazil z besedami: »Ne živim pa več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Vsakršno človeško bahaštvo tu preneha. Vsakršno opravičevanje utihne. Vsaka različnost, ki ne postane ustvarjalna bližina, nas obsodi na sumničenje, zanikanje Boga, bolečino utvare in goljufanje sebe in drugih. Ko smo odprti za Božjo Besedo v Cerkvi, izkazujemo ljubezen in pravičnost vsem, zlasti ubogim. Nikoli ne smemo pozabiti, da bo 'velikodušna ljubezen' – caritas – vedno potrebna, tudi v najpravičnejši družbi ... Pogosto premišljujmo hvalnico ljubezni, ki jo je napisal apostol Pavel in dovolimo, da nas navdihne: 'Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In če bi imel preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In če bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine' (1Kor 13,1-8).