Pismo se izpolnjuje na Jezusu

   Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«

Lk 1,1-4;4,14-21

JEZUS OSVOBAJA

    Evangelij današnje nedelje nas popelje v Nazaret, kraj Jezusove mladosti. Jezus v domači shodnici bere besede preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim.« S temi besedami je prerok napovedal prihod odrešenika. Jezus je na to o sebi rekel, da se je to Pismo izpolnilo, kot so slišali. Te besede so pritegnile mnoge poslušalce, da so mu sledili. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi mi tako prisluhnili nedeljski Božji besedi in se podali na pot za Jezusom? Ne verjamemo, da je to mogoče, zato mnogi ob nedeljah raje ostanejo doma, gledajo televizijo, brskajo po računalniku, ali iz časopisov vsrkavajo zapise o kriminalnih dogodkih. Mnogi se odpravijo v trgovske centre, tržnice ali na bolšji trg, kjer imajo svoje opravke in zabavo. Ne zanima jih Jezus in njegov evangelij, ampak jim zadostuje le to, za kar menijo, da jim koristi. Mi, ki smo tukaj, pa vemo, da je Jezus med nami tudi sedaj in se bo uresničilo vse, o čemer nam bo poročala Božja beseda. Le verjeti moramo in zaupati, kajti Božja beseda je vedno živa in učinkovita. Odrešenika je treba sprejeti takšnega, kot je, in si ne delati svoje podobe boga, ki bi bila v skladu z našimi pričakovanji. Zato se odpovejmo malikom, ki nam ne morejo pomagati, in verujmo v Jezusa, ki je zaradi nas šel na križ.   

    Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi. Jezus ne našteva seznama bolezni, od katerih nas osvobaja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam je vsiljeno, ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in niti drug drugega dobro ne vidimo. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi naše veselje, nam ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nam smernice za srečno življenje naše človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.
    Zakaj nas torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračamo to Božjo ponudbo? Ali nas ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bili spet prevarani in žrtev laži? Sami pri sebi si govorimo: »Lepo bi bilo, a žal ni mogoče, saj je proti vsemu, kar vem o Bogu.« Ali pa si rečemo: »Realno življenje ni takšno!« Pozabimo, da še vedno bolj verjamemo laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjamemo, dovolimo sovražniku človeške narave, da je naš gospodar, mi pa sužnji zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor. Jezus pokaže, v čem je sreča. V tem, da blagoslavljamo Boga in ljubeče skrbimo drug za drugega do te mere, da smo pripravljeni dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nam Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame? In Bog res skrbi za nas kot dobri Oče. Odprimo svoja srca tej resnici!