Z Vzhoda smo se prišli poklonit kralju

   Ko je bil Jezus rôjen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heróda, so prišli modri z Vzhoda v Jerúzalem in govorili: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« Ko je kralj Heród to slišal, se je prestrašil in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rôjen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je zapisal prerok: In ti, Betlehem, v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

   Tedaj je Heród skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, kdaj se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno poizvédite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočíte, da se mu pojdem tudi jaz poklônit!« Po králjevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselíli. Stopíli so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastíli. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Heródu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.

Mt 2,1-12

NJEGOVA ZVEZDA NAS VODI
    Obhajamo praznik Gospodovega razglašenja, ko se je Gospod razodel narodom vsega sveta, ki so jih zastopali Modri, ki so prišli z Vzhoda, da bi se poklonili judovskemu Kralju. Ko so opazovali nebeške pojave, so ti skrivnostni možje videli, da je vzšla nova zvezda. Potem ko so bili preko starodavnih prerokb poučeni, je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec. Od trenutka, ko se je Kristusova luč pojavila, ne neha več privlačiti k sebi ljudi, ki jih ima 'Bog rad' iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Moč Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice, lepote, pravičnosti in miru. Modri so obe te resničnosti našli v betlehemskem Otroku.

Možje in žene vsake generacije potrebujejo pri svojem romanju smer: kateri zvezdi naj sledimo? Potem ko je »obstala nad krajem, kjer je bilo dete«, je zvezda, ki je vodila Modre, opravila svojo vlogo, toda njena duhovna luč je za vedno ostala navzoča v besedah Evangelija, ki je še tudi danes sposoben voditi vsakega človeka k Jezusu. Ta ista beseda, ki ni nič drugega kot odsev Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, vplivno odmeva preko Cerkve v vsaki duši, ki jo je voljna sprejeti. Tako tudi Cerkev pravzaprav opravlja za človeštvo poslanstvo zvezde. Nekaj podobnega bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom z besedo in življenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resničen vernik je vedno na poti svoje vere, a istočasno lahko s svojo majhno lučko, ki jo nosi v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda muči najti pot, ki vodi h Kristusu.

    Na praznik Gospodovega razglašenja Cerkev nadaljuje z zrenjem in obhajanjem skrivnosti rojstva našega zveličarja Jezusa. Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in namen tega rojstva. S tem, ko je Božji Sin v Marijinem telesu postal človek, ni prišel samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Cerkev nas danes vabi, da razmišljamo o Modrih, njihovi poti iskanja Mesije ter ob tem molimo. V evangeliju je zapisano, da so Modri, potem ko so z Vzhoda prišli v Jeruzalem, spraševali: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit.« Kdo so torej bili Modri in kaj je ta zvezda? Verjetno so bili modreci, ki so proučevali nebo, vendar ne za to, da bi iz zvezd razbirali prihodnost in s tem morda kaj zaslužili. Bili so iskalci nečesa, kar je več, iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življenjsko pot. Bili so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji 'podpis', torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati.

    Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je zmogel v drugem videti le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije in ga takoj imamo za negativno zaradi njegove brutalnosti. Pri tem se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj herodovskega? Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo? Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično veselje.

    Če se ponovno vrnemo k zvezdi. Kakšne vrste zvezdo so videli Modri in ji sledili? Nadaljevati moramo pri dejstvu, da so ti možje iskali Božje sledi. Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, da On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini, ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji, je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje.

                                                                         Iz homilije papeža Benedikta XVI.