Pripravimo se na odrešenje

   Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo? « Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.

Lk 3,10-18

JEZUS DAJE POLNO ŽIVLJENJE

    Problematika ljudi na robu družbe, pa naj bodo revni, zapostavljeni ali pa begunci, v ospredje postavlja človeško solidarnost. Ob tem vprašanju se mnogi zdrznejo, kajti večina si ne zna predstavljati, kje je meja med solidarnostjo in pravičnostjo. Z zakonskimi opredelitvami ne pridemo do prepričljivega odgovora, kajti brez prave moralne drže je v ospredju le koristoljubje: »Koliko bom jaz dobil?« Zato Janez Krstnik kliče k srčni dobroti: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« In kaj naj storimo, da bomo srečni in zadovoljni že na tem svetu? Odgovor je zelo preprost: naši medsebojni odnosi nas razkrivajo in govorijo o naši veličini. Zato so naša dejanja zares dobra takrat, ko je v ozadju iskrenost in resnična želja, da bi drugega ljubili enako, kot ljubimo same sebe.   
    Bog nas prenavlja s svojo ljubeznijo. Mi nismo le predmeti, ki jih Bog ljubi, mi smo osebe, ki na to ljubezen lahko odgovorimo in o njej pričujemo vsem. Vse lahko pritegnemo v njeno moč in ustvarjanje. Prenavlja nas z močjo svojega Duha. Ljubezen, ki nas doseže, je Gospodov Duh, ki iz nas naredi eno z Gospodom, ki ga ljubimo in iščemo. Njegov Duh nam daje solidarnost z brati in sestrami. On nas spreminja v novo stvar. Razlog veselja je prav izkušnja srečanja z njim. Odkritje, da je Bog z nami in vir našega življenja, da imamo vsi njegovega Duha, je vir neskončnega veselja. Po poti Gospodovih zapovedi lahko tečemo zaradi veselja, ki nam daje krila. Pavel vso to moč Božjega veselja, ki je v nas in nam omogoča živeti iz zapovedi, izrazi kot spodbudo: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbíte, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki preséga vsak um, bo varoval vaša sr´ca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« Polnost, krotkost, pridobljena notranja svoboda in dobrotljivost, ki nam jih omogoča Božja navzočnost, nimajo korenin v našem počutju ali zgodovinskih okoliščinah; odvisne so od ljubeče poslušnosti Očetu. Iz tega izvira mir, ki ga nobena notranja in zunanja stvar ne more vzeti ali uničiti.
    Ko Janez Krstnik odgovarja na vprašanje »Kaj moramo storiti?«, ima pred očmi naše skorajšnje spreobrnjenje. Zato pravi, naj bomo pravični in solidarni do vseh. On krščuje z vodo. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje s Svetim Duhom in ognjem. Jezus omogoči, da lahko delujemo iz pravičnosti. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nam to omogoča. On nas usposobi, da smo Božji sinovi ali hčere. Ne gre za to, da delamo dobro, ampak da iz ljubezni do Jezusa delamo dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljamo mi, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagamo in nikogar ne oviramo, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Obstaja dobra gorečnost, ki nas oddaljuje od slabih navad in približuje Bogu in večnemu življenju. To gorečnost naj bi vsak kristjan gojil z vso ljubeznijo. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini, nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki nam jih je Bog dal in jih lahko podelimo z drugimi. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje. Odprimo svoja srca Božji milosti in se ji predajmo, da nas napolni in nas naredi dovzetne za potrebe bratov in sester.